Appeal dismissed; co-ownership agreement upheld as no essential mistake regarding business assets existed.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče je že na podlagi izpovedi tožnice utemeljeno sklepalo, da ob sklenitvi sporazuma ni mogla biti v bistveni zmoti glede obsega skupnega premoženja, kolikor se nanaša na premoženje toženčeve dejavnosti M. s.p. Za obstoj tega premoženja je vedela in tudi če ni bila prepričana, ali premoženje samostojnega podjetnika sodi v skupno premoženje ali ne, bi se o tem, če bi bila dovolj skrbna, pred podpisom sporazuma lahko enostavno seznanila že na ta način, da bi vprašala notarko ali pravne informacije poiskala pri odvetniku. Sklicevanje na slabo duševno stanje zaradi razpada zunajzakonske skupnosti s tožencem ne predstavlja opravičila za premajhno skrbnost pri sklepanju sporazuma. Da bi notarka pri sklepanju sporazuma naredila napake ali opustila dolžna opozorila, tožnica ni izkazala in tega tudi prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo. Čeprav v stresnih okoliščinah, je sporazum podpisala in se pri tem pomena tega dejanja tudi v celoti zavedala. Na končno dogovorjen znesek 42.000,00 EUR izplačila iz naslova celotnega skupnega premoženja je pristala in bi se pri tem morala zavedati, da je v sporazumu ugotovljen tako obseg skupnega premoženja, kot njegova delitev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na razveljavitev notarskega zapisa opr. št. SV 627/2016, ki sta ga pravdni stranki sklenili 26. 10. 2016 pri notarki D. J. iz ..., in sicer v 4. točki na drugi strani ter v tretjem, četrtem in petem odstavku na tretji strani sporazuma v besedilu, kot izhaja iz izreka sodbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pridobljeno v času trajanja njune izvenzakonske zveze, tudi premoženje podjetja M. s.p. ter tri mobilne hišice v S., pri čemer sta solastninska deleža na skupnem premoženju pravdnih strank enaka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.508,29 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi ali spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je bila tožnica ob podpisu sporazuma v zmoti, saj ga ne bi nikoli sklenila, če bi se zavedala odločilnih okoliščin, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi premoženje samostojnega podjetnika. O tem se s tožencem nista nikoli pogovarjala in ji je to namenoma prikril. Mislila je, da v sporazumu zajeto celotno skupno premoženje.

Ob podpisu sporazuma je bila psihično povsem na tleh, ker je morala oditi iz skupnega prebivališča. Tožnica je glede tega ostala popolnoma preslišana, zato je bila kršena njena pravica do izjavljanja. Sodišče je delovalo pristransko, v celoti je verjelo navedbam toženca, čeprav so njegove navedbe v bistvenem delu v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Napačno je štelo, da si je tožnica premislila in ni ravnala s potrebno skrbnostjo, popolnoma pa zanemarila dejstvo, da je toženec vedel, da premoženje s.p.-ja predstavlja skupno premoženje.

Drži, da je tožnica ob sklepanju sporazuma vedela, da ima toženec s.p. ter da obstaja premoženje v okviru tega, vendar ni vedela, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Ob sklepanju sporazuma je bilo zato v opravičljivi zmoti glede obsega in vrednosti skupnega premoženja. Da tudi premoženje s.p.-ja spada v skupno premoženje, je ugotovila šele po sklenitvi sporazuma, po pogovoru s starši, zato je šele potem odšla po nasvet k odvetnici. Toženec pa je točno vedel, da premoženje s.p.-ja spada v skupno premoženje, pa je tako tožnici kot notarki to namenoma zamolčal. Izkoristil je psihično stanje tožnice, zato bi se moralo sodišče opredeliti tudi do vprašanja prevare po 49.

členu OZ. Dejstvo, da je preteklo nekaj dni od prvega obiska pri notarki do podpisa sporazuma in je imela tožnica vmes čas za premislek, na njeno zmoto nima vpliva. Tožnica je sporazum pred podpisom prebrala in preverila točnost podatkov, zato ni mogoče govoriti o tem, da ni bila dovolj skrbna. Tudi ni imela potrebe, da bi se o sklenitvi sporazuma pred podpisom posvetovala z odvetnikom, saj je bila prepričana, da je v njem zajeto vse skupno premoženje. Ob tem se je zanesla tudi na notarko, ki je oseba javnega zaupanja in pozna pravo. Notarka bi pravdnima strankama nedvomno pojasnila, da s.p. toženca spada v skupno premoženje, tožnica pa ne bi pristala na plačilo 42.000,00 EUR.

Drži, da je sama pristala na ta znesek, vendar ji ni mogoče očitati, da pri tem ni ravnala z dolžno skrbnostjo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila ob podpisu sporazuma v izjemno slabem duševnem stanju, ponižana in prizadeta.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Vlogi pravdnih strank, ki sta ju vložili po izteku roka za pritožbo oziroma odgovora nanj, sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi ni upoštevalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica zahteva delno razveljavitev sporazuma o ugotovitvi in razdružitvi skupnega premoženja, sklenjenega s tožencem v obliki notarskega zapisa. Zahteva razveljavitev le tistih določb sporazuma, s katerimi se je odpovedala uveljavljati kakršnekoli druge zahtevke iz naslova skupnega premoženja. Uveljavlja, da v skupno premoženje dodatno spada še premoženje samostojnega podjetnika M., s.p. ter tri mobilne hišice v S., pri čemer sta solastninska deleža pravdnih strank enaka. Po trditvah tožnice je notarski zapis podpisala v zmoti, ker ni vedela, da v obseg skupnega premoženja sodi, poleg vlaganj v nepremičnino toženčevega očeta, tudi premoženje toženčeve dejavnosti samostojnega podjetnika. Toženec nasprotuje temu in zagotavlja, da sta se pred podpisom sporazuma pravdni stranki uskladili o višini zneska, ki ga je iz naslova skupnega premoženja tožnici tudi izplačal. Ker je tožnica točno vedela, kaj sodi v njuno skupno premoženje, meni, da se na zmoto ne more sklicevati.

7. Iz sporazuma o ugotovitvi in razdružitvi skupnega premoženja, ki je sestavni del notarskega zapisa z dne 24. 10. 2016, je razvidno, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec izplačal tožnici na račun njenih vlaganj v času trajanja zunajzakonske skupnosti v nepremično premoženje, ki je zemljiškoknjižno last njegovega očeta, 42.000,00 EUR v dogovorjenem roku. V sporazumu sta pravdni stranki še ugotovili, da pomeni njuno soglasje o obsegu premoženjske mase, ki sodi v skupno premoženje, izrecno pa sta tudi izjavili in potrdili, da po sklenitvi tega sporazuma ni mogoče ugotavljati, ali neko premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zunajzakonske zveze, ni bilo zajeto v tem sporazumu, čeprav sta stranki ob sklenitvi sporazuma zanj vedeli, da spada v njuno skupno premoženje. Notarski zapis vsebuje še priznanje strank, da je notarka zapis prebrala udeležencema pravnega posla, ki sta izjavila, da sta vsebino in pravne posledice pravnega posla razumela ter da notarski zapis vsebuje njuno pravo pogodbeno voljo. Glede ostalih okoliščin sklenitve notarskega zapisa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da sta pravdni stranki pri notarki naročili zapis sporazuma in dali podatke o tem, kaj spada v njuno skupno premoženje in kako ga bosta razdelili, da je bila listina vpričo njiju na glas prebrana, vključno z opozorili na posledice sklepanja takega sporazuma, da v času sklepanja sporazuma ni bilo govora o drugem skupnem premoženju niti o deležih pravdnih strank o skupnem premoženju, da je med naročilom in podpisom notarskega zapisa poteklo nekaj dni, še pred podpisom sporazuma pa sta se posebej pogajala o višini izplačila.

8. Bistvena zmota (46. člen Obligacijskega zakonika – OZ) je utemeljen razlog za izpodbojnost pravnega posla samo tedaj, če je stranka v zmoti kljub skrbnosti, ki se zahteva pri sklepanju pravnih poslov. V interesu varnosti pravnega prometa je, da se posli ohranjajo v veljavi, k temu tudi napotujejo temeljna načela obligacijskega prava, zlasti načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelo prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Prvostopenjsko sodišče je že na podlagi izpovedi tožnice utemeljeno sklepalo, da ob sklenitvi sporazuma ni mogla biti v bistveni zmoti glede obsega skupnega premoženja, kolikor se nanaša na premoženje toženčeve dejavnosti M. s.p. Za obstoj tega premoženja je vedela in tudi če ni bila prepričana, ali premoženje samostojnega podjetnika sodi v skupno premoženje ali ne, bi se o tem, če bi bila dovolj skrbna, pred podpisom sporazuma lahko enostavno seznanila že na ta način, da bi vprašala notarko ali pravne informacije poiskala pri odvetniku. Sklicevanje na slabo duševno stanje zaradi razpada zunajzakonske skupnosti s tožencem ne predstavlja opravičila za premajhno skrbnost pri sklepanju sporazuma. Da bi notarka pri sklepanju sporazuma naredila napake ali opustila dolžna opozorila, tožnica ni izkazala in tega tudi prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugotovilo. Čeprav v stresnih okoliščinah, je sporazum podpisala in se pri tem pomena tega dejanja tudi v celoti zavedala. Na končno dogovorjen znesek 42.000,00 EUR izplačila iz naslova celotnega skupnega premoženja je pristala in bi se pri tem morala zavedati, da je v sporazumu ugotovljen tako obseg skupnega premoženja, kot njegova delitev. Kar se tiče pritožbenih trditev o prevari, češ da je toženec izkoristil tožničino psihično stanje, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je toženec ni napeljeval v podpis sporazuma ali kakorkoli drugače pogojeval izplačila dogovorjenega zneska, niti je ni k temu prisilil ali ji grozil. Prevara (49. člen OZ) je kvalificirana oblika zmote. Da bi tožnica uspela z zahtevkom za razveljavitev sporazuma zaradi prevare, bi morala dokazati, da je toženec ravnal z naklepom napeljati jo k sklenitvi pogodbe. Tega pa zgoraj ugotovljene okoliščine sklenitve sporazuma ne potrjujejo.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, skrbna in celovita. Oprta je na skrbno presojo vseh dokazov in ne le tistih, ki so v korist toženca, zato je pritožbeni očitek o pristranskem delovanju sodišča neutemeljen. Zato pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno, razloge in odločitev prvostopenjskega sodišča kot materialno pravilno. Ker pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se splošno sklicuje pritožba, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 164. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnica zaradi neuspeha s pritožbo sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako pa tudi tožena stranka, saj po oceni pritožbenega sodišča odgovora na pritožbo, glede na njegovo vsebino, ni šteti za potreben strošek postopka.