Court allows prosecutor's appeal to vacate first instance decision due to incorrect calculation of criminal prosecution statute of limitations.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

[JEDRO]

Ker je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje v zakonu predpisana kazen zapora do treh let, po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, ko preteče deset let od storitve kaznivega dejanja za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kazenski pregon še ni zastaral, saj bo zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 9. 6. 2019.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje po tretjem odstavku 293. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega D.R. ustavilo kazenski postopek (pravilno zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 209. člena KZ-1) ter odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

2. Zoper tak sklep se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Okrožni državni tožilec uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom napačno ugotovilo, da je kazenski pregon zoper obdolženega D.R. zaradi kaznivega poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zastaral. Posamezne okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon so namreč določene v kazenskem materialnem zakonu (KZ-1), zato je njihova kršitev v ZKP predpisana kot kršitev kazenskega zakona.

5. Pritožbenim navedbam okrožnega državnega tožilca pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, ki sicer ni moglo prezreti, da sodišče prve stopnje v izrek napadenega sklepa, ko je zoper obdolženega kazenski postopek ustavilo, ni povzelo opisa kaznivega dejanja, niti njegove kvalifikacije. Iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja namreč izhaja, da je obdolženi kaznivo dejanje po prvem odstavku 209. člena KZ-1 storil v času med 6. 12. 2008 in 9. 6. 2009. Zato pritožba okrožnega državnega tožilca pravilno ugotavlja, da datum, ki ga je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu očitno upoštevalo pri računanju zastaralnega roka in sicer datum 6. 12. 2008, ni pravilen datum, glede na opis kaznivega dejanja, ko se obdolženemu očita časovno obdobje izvršitve kaznivega dejanja od 6. 12. 2008 do 9. 6. 2009. Tako iz obtožbe izhaja kot zadnji datum storitve kaznivega dejanja 9. 6. 2009, in je zato potrebno zastaranje kazenskega pregona računati od navedenega datuma, kot to pravilo navaja pritožba.

6. Ker je za obdolžencu očitano kaznivo dejanje v zakonu predpisana kazen zapora do treh let, po 4. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon ni več dovoljen, ko preteče deset let od storitve kaznivega dejanja za katerega se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da kazenski pregon še ni zastaral, saj bo zastaranje kazenskega pregona nastopilo dne 9. 6. 2019.

7. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbo okrožnega državnega tožilca, da kazenski pregon zoper obdolženega po obtožnem predlogu Kt/226/2009 z dne 14. 10. 2009, ni zastaral, ker še ni preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, je o pritožbi okrožnega državnega tožilca odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

8. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi člena 402/III ZKP.