Supreme Court allows review on partial liability calculation and statute of limitations application under Obligations Act.

Revizija se dopusti glede vprašanj:

− ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (153. člen Obligacijskega zakonika), ko je presodilo, da je temelj zahtevka podan v višini 40 %, v preostanku, to je v višini 60 %, pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo;

− ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika), ko je presodilo, da škoda iz naslova tuje pomoči, ki se uveljavlja za obdobje 1 leta in 10 mesecev, torej do septembra 2013, ni zastarana.

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanj:

- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (153. člen Obligacijskega zakonika), ko je presodilo, da je temelj zahtevka podan v višini 40 %, v preostanku, to je v višini 60 %, pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo;

- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika), ko je presodilo, da škoda iz naslova tuje pomoči, ki se uveljavlja za obdobje 1 leta in 10 mesecev, torej do septembra 2013, ni zastarana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan v višini 20 %, v preostanku, to je v višini 80 %, pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in vmesno sodbo spremenilo tako, da je temelj tožbenega zahtevka podan v višini 40 %, v preostanku, to je v višini 60 %, pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo. V ostalem je pritožbo tožnice, pritožbo toženke pa v celoti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V predlogu za dopustitev revizije toženka izpostavlja naslednja vprašanja: 1) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (153. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), ko je presodilo, da je temelj zahtevka podan v višini 40 %, v preostanku, to je v višini 60 % pa je tožnica sama odgovorna za nastalo škodo; 2) ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko se ni vsebinsko in konkretno izjavilo o pritožbenih očitkih, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celotnega, tudi ustno podanega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, ki jih je toženka konkretno izpostavila v pritožbi; 3) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo (prvi odstavke 352. člena OZ), ko sta presodili, da se zastaranje celotne nepremoženjske škode (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, skaženosti, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) presoja enotno, kot ena terjatev; 4) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 352. člena OZ), ko je presodilo, da škoda iz naslova tuje pomoči, ki se uveljavlja za obdobje enega leta in 10 mesecev, torej do septembra 2013, ni zastarana; 5) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 352. člena OZ), ko je presodilo, da zahtevek za bodočo škodo iz naslova izgube na zaslužku (rentni zahtevek) ni zastaral; 6) ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (zlasti 354, 355. člena Zakona o pravdnem postopku: v nadaljevanju ZPP), ko je samo, brez izvedenega dokaznega postopka in obrazložitve ugotovilo, kdaj je bil tožnici znan obseg njene delovne zmožnosti oziroma kdaj je izvedela za škodo iz naslova izgubljenega zaslužka; 7) ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji pomena zaključka zdravljenja na pomen začetka zastaranja sukcesivno nastajajoče škode iz naslova izgube na zaslužku.

4. Utemeljuje, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je podan temelju odgovornosti kar v 40 %. Tožnice je s kolesom zapeljala na prehod za pešce, pri čemer ni nakazala spremembe smeri vožnje, niti se ni prepričala, če lahko to varno stori. Prezrla je vozilo zavarovanke toženke. Nesreča je nastala izključno zaradi ravnanja tožnice, ki je storila večje število kršitev cestno prometnih predpisov. V ravnanju voznice osebnega vozila pa ni bilo nobene krivde za nastanek prometne nesreče. Okoliščini, da voznica osebnega vozila z ničemer ni prispevala k nastanku prometne nesreče, na drugi strani pa je tožnica storila večje število cestno prometnih prekrškov, bi morali vplivati na presojo, da je tožnica izključno sama odgovorna za prometno nesrečo oziroma odgovarja vsaj v bistveno večji višini. Glede zastaranja nepremoženjske škode utemeljuje, da je tekom postopka trdila, da ima vsak zahtevek (vsaka oblika škode) samostojen tek zastaranja, zato bi se sodišče prve stopnje moralo izjaviti o ugovoru zastaranja glede vsake terjatve posebej. Ne strinja se s stališčem sodišče druge stopnje, ki je ugovor zastaranja zavrnilo z utemeljitvijo, da je treba zaradi različnih zastaralnih rokov pravila o zastaranju razlagati tako, da za tožnico uveljavljanje pravic ne bo nesorazmerno oteženo ali preprečeno. Le zaradi različnega začetka teka zastaralnega roka za različne oblike škode ni mogoče govoriti o bistveno oteženem uveljavljanju odškodnine. Glede zastaranja škode iz naslova rente za izgubljeni zaslužek toženka navaja, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, sodišče druge stopnje pa je zmotno navedlo, da je bila tožnica s škodo iz tega naslova seznanjena šele ob zaključku zdravljenja. Kdaj je tožnici začela nastajati škoda iz tega naslova je dejansko vprašanje, na katerega sodišče druge stopnje ne bi smelo odgovoriti brez pomoči izvedenca. Opozarja še na ustaljeno stališče sodne prakse, da če oškodovanec zamudi zastaralni rok za uveljavljanje prvega rentnega zahtevka, zastara celotna terjatev.

5. Predlog je delno utemeljen.

6. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni glede vprašanj, ki so navedeni v izreku odločbe, zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem obsegu dopustilo.