Court dismisses payment claim against public entity because invoice was not sent via mandatory UJP system.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal overturned the first-instance judgment, dismissing the plaintiff's claim for €152.96 against a public budget entity. The plaintiff argued that an invoice sent via standard channels was sufficient, while the defendant insisted on receiving invoices exclusively through the UJP electronic system. The court ruled that the special law governing budget entities requires invoices to be sent only via UJP, meaning the claim was not properly constituted and thus could not mature for payment.
Legislator headnote
AI generatedZOPSPU-1, 28. člen 4. odstavek: Po tem zakonu morajo dobavitelji proračunskim uporabnikom pošiljati e-račune le prek sistema UJP; če račun ni poslan v skladu s tem predpisom, terjatev ne more dospeti v plačilo.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek na plačilo 152,96 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški zavrne.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v znesku 66,91 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 60,54 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskim in zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.
[JEDRO]
V predmetni zadevi pa je treba upoštevati tudi specialni predpis, ki ureja poslovanje proračunskih uporabnikov, kar tožena stranka je, to je ZOPSPU-1, ki vprašanje postavitve zahtevka ureja drugače. Po četrtem odstavku 28. člena tega zakona morajo pravne in fizične osebe, ki za proračunske uporabnike dobavljajo blago, izvajajo storitev ali gradnjo, proračunskim uporabnikom pošiljati e-račune le prek spletnega programa UJP ali zainteresiranih ponudnikov plačilnih storitev in ponudnikov procesne obdelave podatkov, ki imajo z UJP sklenjeno pogodbo o izmenjavi e-računov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka toženi vse do zaključka glavne obravnave e-računa ni poslala. To pa pomeni, da tožnik toženi stranki ni podal zahtevka za plačilo v obliki, kakršno zahteva specialni predpis. Dokler pa zahtevek ni pravilno postavljen, terjatev ne more dospeti v plačilo in tožeča stranka z zahtevkom na plačilo še nedospele obveznosti ne more uspeti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru v sporu majhne vrednosti toženo stranko obsodilo na plačilo 152,96 EUR s pripadajočimi stroški in obrestmi iz naslova materialnih stroškov.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Sodišču očita preskromno obrazložitev, da bi bilo sodbo mogoče preizkusiti. Res ni nasprotovala višini zahtevka, je pa kot proračunski uporabnik vseskozi vztrajala, da lahko prejme le E – račun preko UJP, ki ga vse do zdaj ni prejela. S priznanjem terjatve toženka ni priznala, da je terjatev že zapadla. Odločitev sodišča spodbuja toženko h kršitvi pravil, ki veljajo za proračunske uporabnike. Sodišče zato najmanj ni imelo podlage, da bi toženko obsodilo na plačilo zamudnih obresti. Pogoji za plačilo se bodo stekli šele v trenutku, ko bo tožeča stranka poslala E- račun preko sistema UJP. Zakon o opravljanju plačilnih storitev za proračunske uporabnike (ZOPSPU-1) je lex specialis in velja tudi za tožečo stranko, kadar posluje s proračunskimi uporabniki.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da izstavitev računa ni pogoj za nastanek obligacijskega razmerja, vendar v predmetni zadevi ni sporen obstoj obligacijskega razmerja, temveč dospelost terjatve, ki iz tega razmerja izvira. Načeloma velja, da terjatev dospe v plačilo z upnikovim zahtevkom, v primeru, da zahtevka pred vložitvijo tožbe ni bilo, pa se šteje, da je bil zahtevek postavljen s tožbo. V predmetni zadevi pa je treba upoštevati tudi specialni predpis, ki ureja poslovanje proračunskih uporabnikov, kar tožena stranka je, to je ZOPSPU-1, ki vprašanje postavitve zahtevka ureja drugače. Po četrtem odstavku 28. člena tega zakona morajo pravne in fizične osebe, ki za proračunske uporabnike dobavljajo blago, izvajajo storitev ali gradnjo, proračunskim uporabnikom pošiljati e-račune le prek spletnega programa UJP ali zainteresiranih ponudnikov plačilnih storitev in ponudnikov procesne obdelave podatkov, ki imajo z UJP sklenjeno pogodbo o izmenjavi e-računov. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka toženi vse do zaključka glavne obravnave e-računa ni poslala. To pa pomeni, da tožnik toženi stranki ni podal zahtevka za plačilo v obliki, kakršno zahteva specialni predpis. Dokler pa zahtevek ni pravilno postavljen, terjatev ne more dospeti v plačilo in tožeča stranka z zahtevkom na plačilo še nedospele obveznosti ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), tako da je tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo.
5. Zaradi zavrnitve zahtevka je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških in sicer je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene pravdne stroške v priglašeni višini 66,91 EUR (stroške sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi ter administrativni in poštni stroški). Tožeča stranka mora toženi povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 60,54 EUR (sodna taksa ter administrativni in poštni stroški).