Appeal dismissed against alimony for adult daughter; legal fees reduced due to lawyer's tariff error.

I. Pritožbi zoper odločbo o določitvi preživnine (točka I. in II. prvostopnega izreka) se zavrneta in v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper odločbo o pravdnih stroških (točka IV. izreka) se ugodi in se prvostopna sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da se znesek 224,01 EUR nadomesti z zneskom 105,00 EUR.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Po določbi drugega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) so starši otroka, ki se ustrezno šola, dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do polnega 26. leta starosti. Izhajajoč iz citirane določbe se pri polnoletnih otrocih (ti so se načeloma sposobni že sami preživljati) preživninska obveznost staršev presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši za njihovo preživljanje niso več dolžni vlagati izrednih naporov (se žrtvovati) za njihovo preživljanje oziroma za izboljšanje njihove poklicne izobrazbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je toženec dolžan svoji polnoletni hčeri A. A., rojeni 11. 6. 1998, plačevati preživnino v znesku 280,00 EUR mesečno od 1. 10. 2018 dalje do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec. Tako določeno preživnino je znižalo za nesporna plačila v znesku 250,00 EUR dne 3. 10. 2018, 5. 11. 2018, 3. 12. 2018, 18. 1. 2019 in 15. 2. 2019 (točka I. izreka). V presežku do vtoževane višine v znesku 500,00 EUR mesečne preživnine je zavrnilo zahtevek tožeče stranke (točka II. izreka). V celoti je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki jo je predlagala tožeča stranka (točka III. izreka) in v odločbi o pravdnih stroških (točka IV. izreka) toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 224,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče nepravilno ugotovilo višino mesečnih potreb tožnice. Te so nižje, kot ugotavlja prvostopno sodišče predvsem iz naslova oblačil in obutve (potrebuje maksimalno 80,00 EUR, ne pa 100,00 EUR, kot je razsodilo sodišče). Previsoko so tudi ugotovljeni stroški študija in stroški mesečne vozovnice, previsoko pa je tudi priznana postavka iz naslova dopustovanja v višini 40,00 EUR, ker ti stroški znašajo največ 30,00 EUR mesečno. Nepravilno so tudi ugotovljene pridobitne zmožnosti toženca, ker pri poslovanju njegove gospodarske družbe niso upoštevani odhodki in tudi ne posojila ter pretok posojil preko toženčevega transakcijskega računa. Nepravilno je prvostopno sodišče tudi odmerilo stroške tožnice ker urnina na naroku dne 18. 2. 2019 ne znaša 450 točk, temveč 160 točk. Z začasno odredbo je tožnica povsem propadla in zato krije sama svoje pravdne stroške v zvezi z začasno odredbo. Iz navedenih razlogov je potrebno znižati prisojene stroške tožnici. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prvostopno sodišče je pri ugotovitvi potreb tožnice izhajalo iz matematičnega računa, kar pa je nepravilno. Potrebno je uporabiti vrednotni pristop. Sicer pa je višino mesečnih potreb preživljanja tožnice prvostopno sodišče nepravilno ugotovilo. Te ne znašajo 448,00 EUR, temveč več. V ta namen je tožeča stranka tudi predložila ustrezne dokaze in na podlagi predlaganih dokazov je prvostopno sodišče prenizko ugotovilo potrebe tožnice glede prehranskih potreb, potreb iz izobraževanja (nakup računalnika), pripadajoče obratovalne stroške stanovanja in ostale stroške preživljanja tožnice. Mesečni stroški preživljanja tožnice so višji, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče. Zraven tega je prvostopno sodišče tožencu glede na prihodke matere tožnice nepravilno določilo tudi odstotni delež plačila preživnine. Oče je tožnici glede na premoženjske razmere dolžan plačati vsaj dvakratnik prispevka, ki ga za preživljanje tožnice porabi tožničina mati. Nobene podlage pa tudi nima presoja prvostopnega sodišča, da je oče dolžan hčeri plačevati preživnino do 18. dne v mesecu. Pravilno je, da jo je dolžan plačevati do vsakega 5. dne v mesecu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopno sodbo spremeni tako, da tožencu v korist tožnice naloži plačilo nadaljnjih 220,00 EUR mesečno do vsakega 5. dne v mesecu.

4. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za spremembo prvostopne sodbe v okviru pritožbenih izvajanj tožeče stranke ter za zavrnitev pritožbe tožene stranke.

O določitvi preživnine

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Ni sporno, da je toženec oče polnoletne tožnice A. A., rojene 11. 6. 1998, da se A. A. redno šola in da je oče do sedaj svoji polnoletni hčeri za njeno preživljanje plačeval 250,00 EUR mesečne preživnine.

7. Po določbi drugega odstavka 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) so starši otroka, ki se ustrezno šola, dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do polnega 26. leta starosti. Izhajajoč iz citirane določbe se pri polnoletnih otrocih (ti so se načeloma sposobni že sami preživljati) preživninska obveznost staršev presoja po milejših kriterijih kot za mladoletne otroke. Starši za njihovo preživljanje niso več dolžni vlagati izrednih naporov (se žrtvovati) za njihovo preživljanje oziroma za izboljšanje njihove poklicne izobrazbe. Pri preživljanju polnoletnih otrok, ki se redno šolajo, se bolj upoštevajo zmožnosti staršev kot pa pri preživljanju mladoletnih otrok. Študentje (odvisno tudi od narave študija oziroma študijskih obveznosti) imajo možnost, da lahko s študentskim delom nekaj zaslužijo tudi za lastno preživljanje. Prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo dejansko izjemno podrobno (dejansko že skoraj matematično na cent natančno, kot navaja pritožba tožeče stranke) ugotavlja in presoja mesečne potrebe za preživljanje tožnice. Izhajajoč iz takih ugotovitev pa prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča opravi pravilno presojo tudi po vrednotnem principu in sicer da stroški preživljanja tožnice znašajo okrog 450,00 EUR mesečno. Take presoje prvostopnega sodišča pritožbena izvajanja tožeče stranke, da pri potrebah tožnice niso pravilno upoštevani mesečni stroški prehrane tožnice, stroški izobraževanja, pripadajoči obratovalni stroški stanovanja, stroški posteljnine in brisač ter statistični podatki Zavoda za statistiko RS o življenjskih potrebah članov gospodinjstva, in pritožbena izvajanja tožene stranke, da je prvostopno sodišče previsoko ugotovilo potrebe tožnice glede oblačil in obutve, stroške študija in mesečne vozovnice ter stroškov za dopustovanje, ne morejo v ničemer spremeniti. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da mesečne potrebe preživljanja tožnice znašajo okrog 450,00 EUR.

8. Prvostopno sodišče je tudi pravilno ugotovilo materialne ter pridobitne zmožnosti toženca. Ta zasluži mesečno nekaj čez 1.500,00 EUR, na njegov TRR pa prihajajo tudi prihodki iz prometa gospodarskih družb P. d.o.o. in B. B. B. s.p. Toženec ima tudi premično in nepremično premoženje, in ker razen obveznosti preživljanja hčerke C. (ta je rojena 27. 3. 2014 in je sestra tožnice) drugih obveznosti preživljanja nima, je prvostopno sodišče pravilno odločilo, da je toženec za preživljanje polnoletne tožnice dolžan prispevati 280,00 EUR mesečno. S tako določeno preživnino je tudi pravilno porazdelilo preživninske obveznosti med njuna roditelja (mati zasluži nekaj okrog 1.150,00 EUR mesečno), pri čemer je tožnica že do sedaj nekaj finančnih sredstev pridobila s študentskim delom. Ker toženec prejema plačo 15. v mesecu ni razloga, da svoji polnoletni hčerki mesečne preživnine ne bi plačeval 18. vsaki mesec, kot je določilo prvostopno sodišče.

O stroških

9. Pritrditi je pritožbenim izvajanjem tožene stranke, da je prvostopno sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo 80 točk za predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožeča stranka s predlagano začasno odredbo ni uspela. Zraven tega je prvostopno sodišče nepravilno tožeči stranki za urnino na naroku z dne 18. 2. 2019 (ta je trajal 5 ur in 13 minut) priznalo 450 točk. Res je, da po določbi prvega odstavka 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) za porabljeni čas za zastopanje na narokih, odvetniku pripada za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, kar bi glede na porabljen čas v predmetni zadevi zneslo 450 točk. Prvostopno sodišče pa je prezrlo, da odvetniku po citirani določbi OT pripada urnina za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v Tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje. Ta pa po drugem odstavku Tarifne številke 18 znaša 160 točk. Po obrazloženem je tožeči stranki priznati skupno 928,20 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke ter DDV skupno znese 519,72 EUR, ne pa 732,12 EUR, kot je stroške tožeče stranke odmerilo prvostopno sodišče. Toženi stranki so pravdni stroški odmerjeni pravilno v znesku 422,67 EUR in glede na pravdni uspeh tožeče stranke (ta znaša 56 %) ter pobot pravdnih stroškov, je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti za 105,00 EUR pravdnih stroškov.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen in 358. člen ZPP).

11. Pravdni stranki s pritožbama zoper glavno stvar nista uspeli, tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.