Administrative court dismisses lawsuit against intermediate procedural ruling on hearing members as non-final act.

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Izpodbijani sklep predstavlja odločitev o zahtevi za izločitev članov toženca, ki predstavlja zgolj vmesno, procesno odločitev, sprejeto v okviru postopka določanja primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, in se nanaša le na izvedbo konkretnega upravnega postopka. Ker je torej izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje odločitev procesne narave in ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari v postopku določitve primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (v glavni stvari, o določitvi primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del) ni obnovljen, ustavljen ali končan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo zoper uvodoma navedeni sklep, s katerim je toženec zavrnil predlog za izločitev članov A.A. in B.B. z dne 15. 2. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik v postopku, navedenem v uvodu tega sklepa, predlagal izločitev navedenih članov toženca, ker naj bi bili pri obeh podani odklonitveni razlogi za izločitev (37. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj naj bi bila interesno povezana s konkurenčnima kolektivnima organizacijama A. in B. Toženec je presodil, da vložena zahteva za izločitev ne izkazuje obstoja okoliščin take narave, ki bi mogle pri razumnem človeku ustvariti upravičen dvom v nepristranskost izpostavljenih oseb izven zakonsko začrtanih okvirjev. Prepričan je, da članov toženca A.A. in B.B. pri delu v tem primeru ne vodijo ne motivacijski vzgibi ne kakšni drugi vzgibi, ki bi mogli kvarno vplivati na njuno nepristranskost, pač pa sta zainteresirana zgolj za razumno, primerno in zakonito rešitev. Glede na to je zahtevo tožnika za izločitev navedenih članov toženca kot neutemeljeno zavrnil.

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo tožencu v ponoven postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

5. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženec odločil, da se predlog za izločitev članov toženca A.A. in B.B. z dne 15. 2. 2019 zavrne. S tem pa ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre za odločitev o zahtevi za izločitev članov toženca, ki predstavlja zgolj vmesno, procesno odločitev, sprejeto v okviru postopka določanja primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, in se nanaša le na izvedbo konkretnega upravnega postopka.

7. Ker je torej izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje odločitev procesne narave in ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari v postopku določitve primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta (v glavni stvari, o določitvi primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del) ni obnovljen, ustavljen ali končan. Po navedenem je tako sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno zoper dokončne upravne akte iz 2. člena ZUS-1 in sklepe iz drugega ostavka 5. člena tega zakona, torej zoper posamične akte, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Tudi v skladu s prvim odstavkom 56. člena ZKUASP je možna tožba v upravnem sporu (le) zoper odločbo ali sklep o stroških toženca. Tožnik bo torej lahko šele v upravnem sporu zoper dokončno odločbo, izdano v postopku določanja primerne tarife za radiodifuzno (kabelsko) retransmisijo glasbenih del, uveljavljal (tudi) očitke o tem, da bi morali biti člani toženca izločeni iz postopka (razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Ob tem sodišče še dodaja, da pravni pouk v izpodbijanem sklepu ne more dati tožniku več pravic, kot mu jih daje zakon oziroma ne pomeni, da vloženo pravno sredstvo ni podvrženo z zakonom določenim procesnim predpostavkam.

8. Ker glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo 1 .

9. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

10. Sodišče je odločilo po sodnici posameznici na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Tako (prim.) tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 342/2016 z dne 15. 3. 2017.