Administrative court dismisses appeal against refusal of free legal aid due to prior final decision on same matter.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP mora organ zahtevo, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, bodisi materialno bodisi formalno pravnomočno, zavreči. V izpodbijanem sklepu obstajajo razlogi iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje ponovne prošnje za dodelitev BPP v zadevi, v kateri je bila tožnikova prošnja enkrat že zavrnjena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 14. in 18. 9. 2018, zavrgla, skladno s 1. točko drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prosil za pravni posvet v zvezi z zahtevo za pridobitev osebnih podatkov tožene stranke. Tožena stranka je vpogledala v odločbo Bpp 1955/2018 z dne 9. 11. 2018, iz katere izhaja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku zaradi odškodninske tožbe zoper A.A., ki zajema tudi odvetnikovo brezplačno pridobitev podatkov, če jih le-ta potrebuje pri opravljanju svojega poklica (10. člen Zakona o odvetništvu, ZOdv), za kar je tožnik v prošnji za BPP zaprosil. Iz navedenega izhaja, da je bilo o zahtevi, za katero tožnik ponovno vlaga prošnjo, že odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga pa sta ostali isti.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Meni, da je odločitev tožene stranke napačna. Tožena stranka še ni odločala o zadevi, za katero je v prošnji za BPP zaprosil. Tožnik navaja, da še nikoli ni zaprosil za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet, da bi lahko odvetnik pridobil potrebne podatke želene osebe za pravdni postopek. Tožena stranka je z zavrženjem prošnje za BPP kršila 22. člen in 23. člen Ustave Republike Slovenije in 13. člen Evropske konvencije za človekove pravice. Kot oseba brez zadostnih sredstev ne more zadeve odstopiti odvetniku, kar pa je nujno, saj lahko osebne podatke za tožbo zoper A.A. pridobi le odvetnik. Z izpodbijanim sklepom mu je bilo kršeno enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in mu odobri BPP za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet oziroma, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožena stranka je poslala upravne spise in navedla, da vztraja pri svoji odločitvi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana odločitev temelji na 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo dobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (materialna pravnomočnost). Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila (formalna pravnomočnost).

6. Sodišče razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pritrjuje, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožniku pred tem zavrnjena prošnja za dodelitev BPP v isti zadevi za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku zaradi odškodninske tožbe zoper A.A., ki zajema tudi odvetnikovo brezplačno pridobitev podatkov, če jih le-ta potrebuje pri opravljanju svojega poklica. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi se dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi od izdaje odločbe tožene stranke Bpp 1955/2018 z dne 9. 11. 2018 spremenili zato, je odločitev tožene stranke, da predmetno prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrže kot nedovoljeno tudi po presoji sodišča pravilna.

7. Ker je za ugotavljanje istovetnosti zadeve relevantno dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, je brezpredmeten tožbeni ugovor, da gre za povsem novo vlogo. Tožnik namreč tudi v novi vlogi želi BPP za isti postopek, kot je to uveljavljal že v zadevi Bpp 1955/2018, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. V zvezi s tožnikovim navajanjem, da še nikoli ni zaprosil za BPP za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet, da bi lahko odvetnik pridobil potrebne podatke želene osebe za pravdni postopek, pa sodišče dodaja, da je bistvena vsebina prošnje, iz upravnih spisov pa izhaja, da je v obeh zadevah ista. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pa mora organ zahtevo, kadar je o njej že pravnomočno odločeno, bodisi materialno bodisi formalno pravnomočno, zavreči. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložila, da obstajajo razlogi iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje ponovne prošnje za dodelitev BPP v zadevi, v kateri je bila tožnikova prošnja enkrat že zavrnjena.

8. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave. Za izdajo izpodbijanega sklepa pomembnih ugotovitev tožene stranke, ki temeljijo na pravilno presojenih spisih zadeve, tožnik konkretizirano ni prerekal (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sodišče zavrača kot pavšalne ugovore tožnika, da je tožena stranka z zavrženjem prošnje za BPP kršila 22. člen in 23. člen Ustave Republike Slovenije in 13. člen Evropske konvencije za človekove pravice.

10. Sodišče je v obravnavani zadevi odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.