Appeal allowed; installment payment plan halts execution and interrupts statute of limitations for fine.

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Sklep o dovolitvi obročnega plačila denarne kazni, torej da je obsojenec izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku dveh let in sicer po enakih mesečnih obrokih, predstavlja oviro, ki preprečuje izvršitev sodbe, s katero je bilo obsojencu to plačilo naloženo. Končna izvršitev stranske denarne kazni, na način kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, je torej mogoča šele takrat, ko zapadejo vsi obroki dovoljenega obročnega odplačila, in se denarna kazen bodisi prisilno izterja, bodisi spremeni v zaporno kazen. Prav to pa je okoliščina, ki po drugem odstavku 94. člena KZ-1 povzroči prekinitev zastaranja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se denarna kazen izrečena obsojenemu A. A. s sodbo istega sodišča X K 29402/2013 z dne 26. 6. 2013, pravnomočno dne 22. 10. 2013, v neporavnani višini 148.050,00 EUR izvrši z zaporom v trajanju 6 (šest) mesecev.

2. Zoper sodbo sta se iz razloga kršitve določb kazenskega postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona pritožila obsojenec in njegova zagovornica. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in postopek za izvršitev denarne kazni ustavi oziroma podrejeno, da po razveljavitvi zadeve le-to vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Obramba je v pritožbi predlagala razpis javne seje, katero je sodišče druge stopnje v prisotnosti obsojenca in zagovornice ter v odsotnosti (pravilno obveščenega državnega tožilca) dne 1. 3. 2018 tudi opravilo (378. člen ZKP).

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Iz spisovnih podatkov in razlogov izpodbijane sodbe izhajajo sledeče pravno relevantne okoliščine:

- da je bil obsojeni A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 29402/2013 z dne 26. 6. 2013, pravnomočno dne 22. 10. 2013 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B), nadaljevanega kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. členu KZ-1B v zvezi z 20. členom KZ-1B in kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1B v zvezi z 20. členom KZ-1B. Prvostopenjsko sodišče mu je (po določitvi posamičnih kazni) izreklo enotno kazen treh let zapora in denarno kazen v višini 1.200 dnevnih zneskov po 125,00 EUR, skupaj torej 150.000,00 EUR, ki jo je bil obsojenec v skladu s petim odstavkom 47. člena KZ-1B dolžan plačati v roku dveh let in sicer po enakih mesečnih obrokih v znesku 6.250,00 EUR (list. št. 229-240);

- da je Okrožno sodišče v Ljubljani (po ugotovitvi, da obsojenec ne spoštuje dogovora o obročnem plačilu stranske denarne kazni) izdalo sklep X K 29402/2013 z dne 7. 8. 2015, s katerim je odločilo, da obsojencu izrečena stranska denarna kazen v višini 150.000,00 EUR v celoti zapade v plačilo v roku enega meseca po pravnomočnosti tega sklepa. Zoper navedeni sklep se je obsojenec pritožil in Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 29402/2013 z dne 11. 11. 2015 v zvezi s sklepom II Kp 29402/2013 z dne 9. 12. 2015 delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je obsojeni A. A. dolžan plačati preostanek denarne kazni v znesku 149.100,00 EUR v roku enega meseca od pravnomočnosti sklepa;

- da obsojeni A. A. preostanka denarne kazni tudi v enem mesecu po pravnomočnosti (v prejšnji alineji navedenega) sklepa ni plačal, zato je prvostopenjsko sodišče podalo predlog za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani kot izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi opr. št. 3186 I 1172/2016 z dne 18. 5. 2017 (list. št. 777-778);

- da je v dopisu z dne 16. 6. 2017 izvršilno sodišče Okrožnemu sodišču v Ljubljani pojasnilo razloge, zaradi katerih ocenjuje, da v predmetni izvršilni zadevi ne bo moglo priti do uspešnega poplačila oziroma prisilne izterjave denarne terjatve, ki se sicer izterjuje v tem izvršilnem postopku (list. št. 790-791);

- da je na podlagi teh podatkov prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obsojenec naložene stranske denarne kazni v več kot dveh letih od pravnomočnosti sodbe prostovoljno v celoti ni poravnal (do dne 21. 6. 2017 je plačal le 1.950,00 EUR) in da denarna kazen tudi v izvršilnem postopku ne bo mogla biti poplačana, zato je skladno z določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1B odločilo, da se stranska denarna kazen izvrši z zaporom, v obsegu in na način kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

6. Le-to izpodbijata obsojenec in zagovornica, ki v pritožbah utemeljeno navajata, da pogoji za spremembo denarne kazni v zapor, niso izpolnjeni. Prvi odstavek 87. člena KZ-1B namreč določa, da se denarna kazen izvrši s kaznijo zapora v primeru, če se ne da niti prisilno izterjati. To pomeni, da se lahko denarna kazen spremeni v kazen zapora samo in šele tedaj, če prisilna izterjava denarne kazni ni bila uspešna. Neuspešna izterjava mora biti dokončna. Torej mora biti (z odločbo sodišča) zaključen izvršilni postopek, iz katerega je razvidno, da je bila prisilna izterjava neuspešna, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno. Prav nasprotno. Iz spisovnih podatkov, ki jih v določeni meri navaja tudi izpodbijana sodba, je moč razbrati, da je izvršilni postopek za izterjavo denarne kazni še v teku in se torej izvršilni postopek (v okviru katerega je bila dovoljena izvršba na obsojenčeve nepremičnine, na denarna sredstva in na vrednostne papirje) sploh še ni končal. Zato je ocena prvostopenjskega sodišča o tem, kako naj bi tekel izvršilni postopek oziroma ocena o tem, za koliko bo ali ne bo mogla biti denarna kazen poplačana vsled okoliščin, ki jih je v zvezi s prognozo uspešnosti izvršilnega postopka (arbitrarno) podalo izvršilno sodišče, za zadevo neupoštevna in nikakor ne zadosti pogoju kot ga (v zvezi s spremembo denarne kazni v zaporno) zahteva zgoraj citirana materialno pravna določba. Le-ta je bila v konkretni zadevi kršena v škodo obsojenca, zato je bila na mestu razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

7. Seveda ob ugotovitvi, da postopek izvršitve stranske denarne kazni še ni zastaral, kot sicer to zmotno menita pritožnika, ki z obširnimi pritožbenimi navedbami v tem delu ne moreta uspeti. Glede vprašanja časovne veljavnosti kazenskega zakona (kot normativne podlage za presojo okoliščin glede zastaranja izvršitve stranske denarne kazni) sodišče druge stopnje na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je bil obsojeni A. A. v obravnavani zadevi spoznan za krivega (v točki 5 tega sklepa) navedenih kaznivih dejanj, ki jih je sodišče prve stopnje (na podlagi sporazuma o priznanju krivde) v izreku pravnomočne sodbe X K 29402/2013 z dne 26.6.2013, pravno opredelilo po določbah 211., 245. in 249. člena KZ-1B. Zato je po oceni pritožbenega sodišča, navkljub drugačnemu stališču pritožnika, navedena pravna podlaga (torej novela kazenskega zakona, ki je stopila v veljavo 15. 5. 2012) edina merodajna (tudi) za odgovor na vprašanje, ali je v obravnavani zadevi nastopilo zastaranje izvršitve stranske denarne kazni. V tej zvezi je relevantna določba prvega odstavka 93. člena KZ-1B, po kateri izvršitev denarne kazni kot stranske kazni zastara, ko potečejo štiri leta od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Resda je v obravnavani zadevi sodba s katero je bila obsojencu izrečena stranska denarna kazen, postala pravnomočna dne 22. 10. 2013 in se je štiriletni rok iztekel 22. 10. 2017. Vendar pa ob tem pritožnika spregledata še določbo drugega odstavka 94. člena KZ-1B, po kateri zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti.

8. V predmetni zadevi sklep o dovolitvi obročnega plačila denarne kazni, kot ga je v izrek pravnomočne sodbe z dne 26. 6. 2013 povzelo sodišče prve stopnje - torej, da je obsojenec izrečeno denarno kazen dolžan plačati v roku dveh let in sicer po enakih mesečnih obrokih v znesku 6.250,00 EUR- predstavlja oviro, ki preprečuje izvršitev sodbe, s katero je bilo obsojencu plačilo te kazni naloženo. Kot primer zakonske ovire, ki preprečuje izvršitev, Komentar Zakona o kazenskem postopku (Horvat,Š.: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 277) primeroma navaja rok za prostovoljno plačilo denarne kazni. Po oceni pritožbenega sodišča gre za primerljivo situacijo v primeru, ko je obsojencu dovoljeno obročno plačilo stranske denarne kazni, saj lahko posamezne obroke v vnaprej določenih rokih poravna prostovoljno. V obdobju dovoljenega prostovoljnega obročnega odplačevanja stranske denarne kazni, sodišče s prisilno izvršbo ne more izterjati celotnega zneska stranske denarne kazni, kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo. To pa posledično pomeni, da niti pravnomočne sodbe, s katero je bila izrečena denarna kazen, ni mogoče v celoti izvršiti do poteka vseh rokov za obročno odplačilo denarne kazni. Končna izvršitev stranske denarne kazni, na način kot je bila izrečena s pravnomočno obsodilno sodbo, je torej mogoča šele takrat, ko zapadejo vsi obroki dovoljenega obročnega odplačila in se denarna kazen bodisi prisilno izterja, bodisi spremeni v zaporno kazen. Pred zapadlostjo vseh obrokov sodišče stranske denarne kazni ne sme izterjati v celoti in na način, kot je bila izrečena s pravnomočno sodbo, kar pomeni, da se pred zapadlostjo vseh obrokov kazen ne sme izvršiti.

9. Prav to pa je okoliščina, ki po drugem odstavku 94. člena KZ-1B povzroči prekinitev zastaranja. In če navedena pravna izhodišča apliciramo na dejansko stanje opisano v točki 5 tega sklepa, sodišče druge stopnje v celoti zavrača pritožbeno tezo, da je v predmetni zadevi nastopilo zastaranje izvršitve stranske denarne kazni.