Supreme Court dismisses appeal on business tort liability due to lack of proven causal link between breach and damages.

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožnik mora tožencem plačati stroške revizijskega postopka v znesku 2.225,00 EUR v 15 dneh od vročitve te odločbe.

[JEDRO]

Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je prek navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožniku plačati 499.000,00 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Tožnik v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je podal nezadostno trditveno podlago za utemeljitev svojega tožbenega zahtevka. Meni, da je izpodbijana sodba arbitrarna, ker ne upošteva trditvene podlage in ker se ne opredeli do pritožbenih očitkov. Poudarja, da je izkazal vse elemente za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zatrjuje tudi kršitev 23. člena Ustave. Graja še odločitev o stroških postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencem, ki so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

5. Revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Tožnik v reviziji izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

7. Uvodoma velja pojasniti, da revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena ZPP). Zgolj trditev, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ne predstavlja argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah. Glede revizijske trditve, ki meri na kršitev iz drugega odstavka 287. člena ZPP, zadostuje že odgovor, da ima sodba sodišča prve stopnje razloge, s katerimi je zavrnitev dokaznih predlogov razumno utemeljena/obrazložena (pri čemer velja dodati, da je bil tožnik v postopku zaslišan). Tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave v obravnavani zadevi ni podana, ker sodišče druge stopnje ni preslišalo pritožbenih navedb tožnika, temveč je na vse za odločitev pomembne pritožbene navedbe v svoji sodbi odgovorilo. Glede očitka o pristranskosti sodišča druge stopnje pa je o tožnikovem predlogu za delegacijo pristojnosti v obravnavani zadevi (že) odločilo Vrhovno sodišče v zadevi I R 103/2017 dne 24. 8. 2017.

8. V obravnavani zadevi tožnik (kot cesionar/prevzemnik terjatve) uveljavlja odškodninski zahtevek za poslovno škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti, in sicer ker toženci niso izpolnili pogodbene obveznosti plačila računa za opravljena gradbena dela v višini 130.987,00 EUR družbi A., d. o. o. (cedentu/odstopniku terjatve), ki je bila izvajalec del. Družba A., d. o. o., naj bi bila (po trditvah tožnika) z navedenim protipravnim ravnanjem (neizpolnitvijo pogodbene obveznosti plačila računa) oškodovana za „pavšalizirani“ znesek 499.000,00 EUR, in sicer za: izgubljena aktivna sredstva, dobro ime, opremo, neizterjane terjatve, izgubljeni dobiček, povzročeno bilančno izgubo in vložena sredstva družbenikov. Neplačilo računa v višini 130.987,00 EUR naj bi povzročilo takšno pomanjkanje finančnih sredstev družbi A., d. o. o., da ta ni mogla sama voditi sodnih postopkov proti drugim dolžnikom, niti se ni mogla braniti v sodnih postopkih upnikov zoper njo.

9. Kumulativno zahtevani elementi za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti so: (1) kršitev pogodbene (poslovne) obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; (2) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, pri čemer velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere te stranke; (3) vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki; ter (4) škoda, ki jo v sferi pogodbi zveste stranke povzroči kršitev pogodbene obveznosti druge stranke.

10. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je prva toženka B., d. o. o., zavrnila račun št. 12-2011 v višini 130.987,00 EUR (ki predstavlja končni račun za opravljena gradbena dela v obdobju od septembra 2009 do februarja 2011 na objektu B.), in da tožnik ni dokazal, da je ravno dolg po računu št. 12-2011 povzročil slabo finančno stanje odstopnika terjatve, čeprav je bila prva toženka glavni dolžnik odstopnika terjatve A., d. o. o.

11. Vrhovno sodišče po pregledu sodnega spisa pritrjuje zaključku sodišč prve in druge stopnje, da tožnik v svojih obširnih trditvah/navedbah ni uspel pojasniti, da je ravno neplačilo računa št. 12-2011 s strani prve toženke (zatrjevano protipravno ravnanje) dejanski vzrok za zatrjevano škodo, ki naj bi jo utrpel odstopnik terjatve A., d. o. o. Edini način, da dejstva najdejo pot v dejansko podlago sodbe, je namreč preko navedb strank v skladu s 7., 180. in 212. členom ZPP (primerjaj zadevo VS RS II Ips 196/2016). Tožnikova trditvena podlaga (da je odstopnik finančno propadel ravno zaradi neplačila spornega računa in da zaradi tega ni mogel izterjati preostalih prejšnjih terjatev do drugih dolžnikov, ker ni imel sredstev za takse ali odvetnike, ob trditvah tožnika, da naj bi imel odstopnik tudi druge dolžnike, ki so mu dolgovali razmeroma visoke zneske) tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostuje za obstoj vzročne zveze med kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo.

12. Tako se izkaže, da je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožnik vzročne zveze med kršitvijo pogodbene obveznosti in zatrjevano škodo, kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov za obstoj poslovne odškodninske odgovornosti, ni izkazal, kar zadostuje za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka.

13. Druge revizijske trditve (da je tožnik izkazal škodo) glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni treba posebej odgovarjati.

14. Upoštevaje vse navedeno je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik krije stroške revizijskega postopka sam, ker z revizijo ni uspel, tožencem pa mora povrniti njihove stroške, ki so jih imeli zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.