Court dismisses return of seized cash in money laundering case until proven illicit origin.

Ob odločanju o pritožbah se pritožbi državne tožilke ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

[JEDRO]

Pri izvršitvi kaznivega dejanja pranja denarja, denar ne more biti storilčeva last, ker je bil pridobljen s kaznivim dejanjem. Zakon zato določa obvezen odvzem tega denarja. Pojmovno pa je potrebno denar, s katerim je bilo pranje izvršeno, obravnavati kot predmet kaznivega dejanja.

O (ne)vrnitvi zaseženega denarja, kot predmeta kaznivega dejanja, se bo odločalo po tem, ko se bo v dokaznem postopku ugotovilo ali je bil zaseženi denar pridobljen pri izvrševanju kaznivega dejanja pranja denarja. Če se bo ugotovilo, da je bil ta denar pridobljen s tem kaznivim dejanjem, bo sledil (obvezen) varnostni ukrep, in sicer (obvezen) odvzem zasežene gotovine po šestem odstavku 252. člena KZ, v nasprotnem primeru pa bo denar vrnjen obtožencu. Do takrat pa je potrebno zaseženo gotovino obravnavati kot zasežen predmet, ki se hrani pri sodišču po 220. členu ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom odločilo, da se predlogu zagovornikov obtoženega A. A. za vrnitev zaseženega denarja delno ugodi in se obtoženemu A. vrne zaseženi denar v znesku 77.650,00 EUR, v presežku (obrestni del zahtevka) pa se predlog zavrne kot neutemeljen.

2. Zoper sklep sta vložila pritožbi:

- državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona; predlagala je spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se predlog zagovornikov obtoženega A. za vrnitev zaseženega denarja zavrne kot neutemeljen in

- zagovorniki obtoženega A. v delu, v katerem sodišče ni ugodilo predlogu, tj. v obrestnem delu zahtevka oziroma predloga, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov; predlagali so, naj sodišče druge stopnje predlogu obtoženega A. v celoti ugodi ter odloči, da se obtoženemu A. poleg zaseženega denarja v znesku 77.650,00 EUR vrnejo tudi zakonite zamudne obresti od zneska 77.650,00 EUR, natekle od 19. 11. 2008 dalje do plačila, podredno pa, da v obrestnem oziroma zavrnilnem delu sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in poda predlog obtoženega v tem obrestnem delu v ponovno odločitev prvostopenjskemu sodišču.

3. Zagovorniki obtoženega A. so odgovorili na pritožbo državne tožilke in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba državne tožilke je utemeljena.

5. Obtoženemu A. se v tem kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s 25. členom in prvim odstavkom 27. člena KZ in kaznivega dejanja pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 252. člena KZ. Dne 15. 11. 2008 je bila izdana odredba za hišno preiskavo, in sicer poslovnega prostora družbe V. d. o. o., kjer je bil obtoženi A. zaposlen. V odredbi za hišno preiskavo je izrecno določeno, kateri predmeti ali listine naj se pri tem preiskovalnem dejanju zasežejo. Med naštetimi so tudi „drugi predmeti in listine, ki bi v predmetni zadevi služile kot dokaz v kazenskem postopku“ (10. alineja). Iz potrdila o zasegu predmetov pri opravljeni hišni preiskavi z dne 19. 11. 2008 izhaja, da so bili v omari obtoženega A. v treh kuvertah najdeni bankovci v zneskih 59.350,00 EUR, 14.00,00 EUR in 4.300,00 EUR. Iz te listine je razvidno, da so bili bankovci zaseženi po 220. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), torej kot predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku. Dne 18. 12. 2013 je bila izdana odredba, da se ti bankovci hranijo pri sodnih depozitih sodišča.

6. Državna tožilka v pritožbi utemeljeno navaja, da se obtoženemu A. očita tudi kaznivo dejanje pranja denarja, za katerega šesti odstavek 252. člena KZ določa, da se denar pridobljen s tem kaznivim dejanjem vzame. Pri izvršitvi kaznivega dejanja pranja denarja denar ne more biti storilčeva last, ker je bil pridobljen s kaznivim dejanjem. Zakon zato določa obvezen odvzem tega denarja. Pojmovno pa je potrebno denar, s katerim je bilo pranje izvršeno, obravnavati kot predmet kaznivega dejanja. 1

7. O (ne)vrnitvi zaseženega denarja, kot predmeta kaznivega dejanja, se bo odločalo po tem, ko se bo v dokaznem postopku ugotovilo ali je bil zaseženi denar pridobljen pri izvrševanju kaznivega dejanja pranja denarja. Če se bo ugotovilo, da je bil ta denar pridobljen s tem kaznivim dejanjem, bo sledil (obvezen) varnostni ukrep, in sicer (obvezen) odvzem zasežene gotovine po šestem odstavku 252. člena KZ, v nasprotnem primeru pa bo denar vrnjen obtožencu. Do takrat pa je potrebno to gotovino obravnavati kot zasežen predmet, ki se hrani pri sodišču po 220. členu ZKP.

8. Glede na to, da je bil denar zakonito zasežen in se pri sodišču ustrezno hrani kot „predmet“ kaznivega dejanja, ga ni mogoče (hkrati) obravnavati (tudi) kot premoženjsko korist pridobljeno s kaznivim dejanjem. Zato tudi časovne omejitve, ki so določene za začasno zavarovanje premoženjske koristi, v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev. Državna tožilka pri tem utemeljeno navaja, da zaseg predmetov časovno ni omejen in lahko traja do konca kazenskega postopka.

9. Razlogi, s katerimi je državna tožilka izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, so bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo. Glede na to, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o vrnitvi zaseženega denarja (glavnice) je postala pritožba zagovornikov obtoženega A. glede obresti brezpredmetna (zoper izpodbijani sklep so se pritožili le v delu v katerem sodišče ni ugodilo predlogu, tj. v obresten delu zahtevka oziroma predloga) in se zato sodišče druge stopnje do nje podrobneje ni opredeljevalo.

1 Tako: Damijan Florjančič, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS 2019, str. 1077 in 1078.