Appeal dismissed due to lack of legal interest as plaintiff cannot improve legal position or affect prior final decision.

I. Pritožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožba je nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. V konkretnem primeru si pritožnica po presoji pritožbenega sodišča, tudi če bi s pritožbo uspela, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tudi če bi pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, prva toženka od tega ne bi imela nobene pravne koristi. Kolikor pa želi s pritožbo izpodbiti predhodno začasno odredbo, izdano zoper njo, je treba pojasniti, da tega s predmetno pritožbo ne more doseči. Nedovoljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrglo

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (ponovni) predlog tožeče stranke z dne 11.12.2018 za izdajo začasne odredbe zoper drugega toženca za zavarovanje denarne terjatve v višini 953.223,16 EUR s pripadki.

2. Prva toženka se zoper sklep pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje s stroškovno posledico. Navaja, da je začasna odredba z dne 26. 5. 2017, potem, ko je sodišče delno ugodilo ugovoru in sklep o zavarovanju delno razveljavilo tako, da je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zoper drugega toženca, ostala v veljavi samo zoper prvo toženko. Terjatev tožeče stranke je, za primer, da bo s tožbo uspela, zavarovana samo s premoženjem prve toženke, saj je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zoper drugega toženca že drugič zavrnilo, zoper tretjega toženca in zoper četrto toženko pa tožeča stranka začasne odredbe sploh ni predlagala kljub temu, da jima očita neupravičeno obogatitev. Pritožnica napada zaključke prvostopenjskega sodišča, da pri drugemu tožencu ni izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Obenem vztraja, da niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vložitev odškodninskih zahtevkov proti poslovodji in družbenikom predpisuje Zakon o gospodarskih družbah (505. člen ZGD-1), niti naj terjatev tožeče stranke ne bi bila izkazana s stopnjo verjetnosti. Ker tožnik s tožbo zahteva, da mu prva toženka in drugi toženec solidarno plačata odškodnino, ima po mnenju prve toženke slednja pravni interes za vložitev te pritožbe, saj naj bi sodišče v postopkih za izdajo začasne odredbe zoper prvo toženko in drugo toženca kršilo temeljno načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in temeljno načelo enakosti pred zakonom (5. člen Ustave RS).

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo prve toženke zavrže, prvi toženki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Tudi drugi toženec je vložil odgovor na pritožbo, v katerem je izpostavil, da prva toženka nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je zoper drugega toženca podala tožeča stranka. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Po določilu tretjega odstavka 343. člena ZPP je pritožba nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. V konkretnem primeru si pritožnica po presoji pritožbenega sodišča, tudi če bi s pritožbo uspela, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pritožnica v pritožbi vsebinsko pravzaprav napada razloge začasne odredbe z dne 26.5.2017, izdane zoper njo samo, čeprav je o tem že pravnomočno odločeno (res iudicata). Sklep prvostopenjskega sodišča o ugovoru zoper cit. začasno odredbo z dne 14.7.2017 v zvezi s popravnim sklepom z dne 21.7.2017 je višje sodišče potrdilo dne 10.10.2017 (prim. sklep I Cpg 781/2017 na red. št. 56 spisa). O tem zato ni več dovoljeno razpravljati. Da pritožnica nima pravne koristi za pritožbo, je razbrati tudi iz vsebine pritožbenih navedb, saj pritožnica sama izpostavlja razloge, ki govorijo v prid zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (npr. razlogi v smeri, da verjetnost terjatve ni izkazana, kar je pogoj, brez katerega ni začasne odredbe, čeprav je bil predlog sicer zavrnjen zaradi neobstoja t.i. subjektivne nevarnosti, kar pa na odločitev o pritožbi ne more vplivati). Pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo prve toženke se tako kaže tudi v nekonsistentnosti njenih lastnih navedb.

6. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo enakega varstva pravic in načelo enakosti pred zakonom, pri tem pa ne pojasni, katera njena pravica naj bi bila napram nasprotni stranki kršena. Razmerje med prvo toženko in drugim tožencem pa ni predmet tega postopka, saj bi se to razmerje, če bi tožnica z zahtevkom uspela, lahko urejalo v drugem postopku. 1

7. Tudi če bi pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, prva toženka od tega ne bi imela nobene pravne koristi. Kolikor pa želi s pritožbo izpodbiti predhodno začasno odredbo, izdano zoper njo, je treba pojasniti, da tega s predmetno pritožbo ne more doseči. Nedovoljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrglo (prvi odstavek 346. člena v zvezi s 343. členom ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Prva toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesel k odločitvi. Zato je sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

1 Za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno (prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Solidarni dolžnik, ki plača več, kot znaša njegov delež v škodi, lahko zahteva od drugega dolžnika, da mu povrne tisto, kar je plačal zanj (prvi odstavek 188. člena OZ).