Court partially allowed appeal, correcting lower court for exceeding decision scope in default judgment regarding interest calculation.

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se po spremembi glasi:

„Toženec je dolžan tožnici plačati znesek 74.406,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 69.040,07 EUR od 25. 5. 2015 dalje do plačila in od zneska 5.366,15 EUR od 10. 7. 2015 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (glede plačila obresti) se zavrne.

Toženec je dolžan tožnici plačati 6.571,40 EUR stroškov postopka, v roku 15 dni od vročitve odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.“

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 841,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

[JEDRO]

Sodišče je z delno zavrnitvijo zahtevka preseglo okvir odločanja, kot ga pri zamudni sodbi določa 318. člen ZPP. Pri presoji bi namreč moralo izhajati zgolj iz dejstev, ki so navedena v tožbi in ki utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku v celotni višini. Tožnica je upoštevala medsebojne obveznosti obeh strank, toženec pa njenemu poračunu ni ugovarjal in se je torej s svojo obveznostjo strinjal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo tožencu naložilo, da je dolžan vrniti tožnici znesek 62.053,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2015 dalje ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 5.453,26 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnica in predlaga, da se njenemu zahtevku ugodi v celoti. Opozarja, da je od zneska 81.393 EUR, kolikor je tožencu že plačala, odbila znesek, ki bi mu ga bila dolžna plačati po sodbi P 138/2015, in v tej pravdi zahtevala vračilo razlike v višini 74.406,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izvedenega plačila 11. 4. 2011. Sodišče je od tega zneska neupravičeno še enkrat odbilo 12.352,93 EUR, kar je tožnica že poračunala, ob tem pa ni upoštevalo odločitve v zadevi P 138/2015 glede stroškov, ki jih je toženec dolžan plačati tožnici. To je nedopustno, saj je izrek pravnomočne sodbe nedeljiva celota in imajo vsi njegovi deli enako moč. Ne strinja se s tekom zakonskih zamudnih obresti, saj je pravna podlaga za tožničino plačilo odpadla in torej toženec do prejema zneska ni bil nikoli upravičen. V konkretnem primeru gre za zamudno sodbo, kjer pasivnost toženca pomeni, da se strinja s celotnim tožničinim zahtevkom, tudi glede obrestnega dela. Sodišče se ne sme postaviti na toženčevo stran in zanj graditi trditvene podlage. Tudi če bi štelo, da je bil toženec do prejema zneska upravičen, bi to lahko bilo največ do izdaje sklepa Vrhovnega sodišča RS Ips II Ips 247/2011 s 26. 11. 2014. Odločba se nahaja v spisu, sodišče pa bi moralo tožencu naložiti, da je dolžan plačati 74.406,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 69.040,07 EUR od 26. 11. 2014, od zneska 5.366,15 EUR pa od 10. 7. 2015 dalje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožnica v tej pravdi od toženca zahteva vračilo zneska 81.393 EUR, ki ga je plačala 11. 4. 2011 po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2902/2008 s 17. 6. 2010 v zvezi s sodbo VSL I Cp 4243/2010 s 23. 3. 2011. Omenjena sodba je bila v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena, zato je pravna podlaga za plačilo odpadla. Ker je bila s kasnejšo sodbo tožnici naložena obveznost plačila zneska 10.000 EUR, je s pripravljalno vlogo s 4. 12. 2018 svoj tožbeni zahtevek skrčila na 74.406,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2011 dalje, pri čemer je pri umiku poračunala svojo terjatev do toženca in toženčevo terjatev iz naslova pravdnih stroškov.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo upoštevalo delni umik tožnice za znesek 6.986,78 EUR (dolg tožnice po sodbi z obrestmi do 11. 4. 2011, zmanjšan za pravdne stroške po sodbi P 138/2015, ki jih je dolžan plačati toženec), tožbenemu zahtevku pa je ugodilo zgolj za znesek 62.053,29 EUR. Obrazložilo je, da je od tožbenega zahtevka, ki po umiku znaša 74.406,22 EUR, treba odšteti še tožničino obveznost do toženca, ki na dan 11. 4. 2011 skupaj z obrestmi znaša 12.352,93 EUR.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo zahtevek za znesek 12.352,93 EUR (ki ga je tožnica, upoštevajoč njene trditve, že poračunala), preseglo okvir odločanja, kot ga pri zamudni sodbi določa 318. člen ZPP. Sodišče bi pri presoji namreč moralo izhajati zgolj iz dejstev, ki so navedena v tožbi (in kasnejši pripravljalni vlogi), in ta v konkretnem primeru nedvomno utemeljujejo ugoditev tožbenemu zahtevku v celotni višini 74.406,22 EUR. Tožnica je namreč upoštevala medsebojne obveznosti obeh strank, njenemu poračunu toženec ni ugovarjal in se je torej glede na domnevo, da pasivnost stranke pomeni priznanje tožničinih dejanskih navedb, s svojo obveznostjo strinjal.

7. Po določilu 193. člena OZ v primeru vračila tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, zamudne obresti tečejo od dneva pridobitve zgolj, če je bil pridobitelj nepošten, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je tožnica plačilo tožencu izvršila na podlagi pravnomočne sodbe, o njegovi nepoštenosti ob prejemu zneska ni mogoče govoriti. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici obresti prisodilo od vložitve zahtevka 25. 5. 2015, je glede na navedeno za znesek, s katerim je bil toženec obogaten (81.393 EUR zmanjšano za 12.552,95 EUR), pravilna. Ker pa tega dne še ni zapadla toženčeva obveznost do tožnice iz naslova pravdnih stroškov v višini 5.366,15 EUR, glede tega zneska tožnici zakonske zamudne obresti tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti v zadevi P 138/2015, to je od 10. 7. 2015 dalje.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici dosodilo celotno glavnico v višini 74.406,22 EUR, od zneska 69.040,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2015 in od zneska 5.366,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2015 dalje (peta in šesta alineja 358. člena ZPP).

9. Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica je s tožbenim zahtevkom (upoštevajoč umik) skoraj v celoti uspela, deloma je bil ta zavrnjen zgolj v obrestnem delu. Zato ji je toženec dolžan povrniti vse njene stroške pravdnega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Upoštevajoč odmero, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in ki ji tožnica ni nasprotovala, ti v celotni višini znašajo 6.571,40 EUR, toženec pa jih je dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Tožnica je v bistvenem delu uspela tudi v pritožbenem postopku, zato ji je toženec dolžan povrniti njene pritožbene stroške. Kot potrebne stroške ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške sestave pritožbe v višini 625 odvetniških točk, povečane za materialne stroške, ter sodno takso v višini 459 EUR. Skupni pritožbeni stroški tožnice znašajo 841,50 EUR in jih je toženec dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.