Appeal dismissed; EU regulation requires no recognition for cross-border custody agreements, but prior rulings stand absent material changes.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Sporazum o skupnem skrbništvu, ki sta ga v drugi državi članici EU sklenili pravdni stranki, za veljavnost v Republiki Sloveniji ne potrebuje nobenega postopka priznanja. V skladu z 21. členom Uredbe Sveta (ES) 2201/2003 s 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/2000 se namreč sodna odločba, izdana v državi članici, v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.

Predhodna sodna odločitev v družinskem postopku se lahko spremeni, a sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka le, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zaupanje mladoletne A. v vzgojo in varstvo ter na določitev stikov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, kolikor je z njo odločeno o zavrženju tožbe glede vzgoje in varstva. Kot bistveno navaja, da je bil med strankama v teku postopek Pom-i, v katerem je toženec predložil nekakšen dogovor, sklenjen med strankama v Nemčiji, in sicer še v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Postopek Pom-i se je zaključil s sklenitvijo sodne poravnave, iz zapisnika pa jasno izhaja, da se stranki glede dodelitve otroka v vzgojo in varstvo ne strinjata. Navaja, da je v času porodniškega dopusta z mladoletno A. obiskala očeta v ...

Ta ji je rekel, da mora podpisati neke listine, da bi lahko tudi on poskrbel za urgentno zdravljenje hčerke ali če bi bila pripeljala v bolnico v Nemčijo, če bi se materi kaj zgodilo. Sama ne govori in ne razume nemško, a je podpisala papirje, ni pa dobila ne izvoda ne kopije, dokler sporazuma v Pom-i ni predložil toženec. Nikoli ni bila seznanjena s posledicami podpisa niti z dejstvom, da je na podlagi tega sporazume nepreklicno in za vse večne čase odločeno, da glede A. izvajata skupno starševstvo. Dogovor o tem je bil sklenjen 25. 8. 2016 pri Uradu za mladino v ..., vendar tega ni mogoče šteti kot pravnomočno razsojeno stvari v smislu ZPP.

Prvič, ker ni bila opozorjena na posledice, sploh ne v jeziku, ki bi ga razumela. Drugič, ker je bil dogovor sklenjen z namenom zagotavljanja zdravstvene oskrbe otroku v času obiska v Nemčiji. Tretjič, ni vedela niti se ni strinjala, da je oče deklico stalno prijavil za bivanje v Nemčiji, saj je bila tožnica kot vrhunska strokovnjakinja zaposlena v Sloveniji in ni bilo govora, da bi se selila v Nemčijo, kjer ne bi imeli od česa živeti. Četrtič, ker je bil dogovor sklenjen v času trajanja zunajzakonske skupnosti in tak dogovor niti po nemškem pravu ni nespremenljiv.

Petič, ker oče skupnega starševstva, skupnega skrbništva ali česa podobnega dejansko ne izvaja in tega nikoli ni izvajal, kar opiše s primeri iz preteklosti. Šestič, da je ob spremembi življenjskih okoliščin običajno, da se dogovor preseže in prilagodi obstoječemu dejanskemu stanju. In sedmič, da se toženec ne more sklicevati na tujo odločbo, dokler ni bil izpeljan postopek njenega priznanja. V nadaljevanju opozarja še na ZMZPP, ki izrecno terja priznanje tuje odločbe, da bi imela pravno veljavo, vendar sodišče tega zakona sploh ni uporabilo.

Izpodbijani sklep je bil izdan tik pred prvim narokom in tožnica ni imela možnosti, da se izjavi. Predlaga razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na ureditev stikov med mladoletnim otrokom pravdnih strank in očetom – tožencem, je v tem, da sta pravdni stranki pred sodiščem sklenili sodno poravnavo, 1 s katero sta uredili stike. Ta odločitev za pritožnico izrecno ni sporna in je ne izpodbija.

6. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na dodelitev istega otroka v vzgojo in varstvo mami - tožnici, pa je v tem, da sta pravdni stranki v Nemčiji, na Uradu za mladino v ..., sklenili dogovor o skupnem skrbništvu (v nadaljevanju: sporazum). S tem je bilo sodišče prve stopnje sicer seznanjeno že nekaj časa (točneje od 8. 12. 2017), ko ga je o tem obvestilo sodišče, ki je vodilo postopek Pom-i (list. št. 117), vendar je tožbo zavrglo šele, ko je toženec to izrecno zahteval (list. št. 163). Toženčeva vloga, v kateri je terjal zavrženje tožbe v tem delu zaradi že pravnomočno razsojene oziroma poravnane stvari (res iudicata/res transacta), je bila tožnici vročena 30. 8. 2019 (vročilnica, speta k list. št. 163), vendar se nanjo ni odzvala; možnost izjave je torej imela, a je do izdaje izpodbijanega sklepa (18. 11. 2018) ni izkoristila. Očitek, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato ni utemeljen. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bo v nadaljevanju v celoti obravnavalo njeno pritožbo, katere pretežni del se nanaša ravno na pripombe v zvezi s sporazumom, sklenjenim v Nemčiji, ter bo nanje tudi vsebinsko odgovorilo. Na ta način tožnica ne bo v nobenem primeru prikrajšana za pravico do izjave.

7. Najprej o uporabi prava. Tožnica sicer pravilno opozarja, da gre za razmerje z mednarodnim elementom, spregleda pa, da je Slovenija, Nemčija pa tudi, članica Evropske unije. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi zato ni ZMZPP, temveč Uredba Sveta (ES) 2201/2003 s 27. 11. 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter razveljavitvi uredbe (ES) št. 1347/2000 (t. i. Uredba Bruselj II a oziroma Bruselj II bis, v nadaljevanju: Uredba). Gre za mednarodno pogodbo, ki prevlada nad nacionalno zakonodajo.

8. Uredba se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti (člen 1/1.(a)). Zadeve iz navede določbe Uredbe lahko zlasti zadevajo pravice do varstva in vzgoje otroka, pravice do stikov z otrokom, skrbništvo in podobne institute (člen1/2.(a),(b)). „Sodna odločba“ v smislu Uredbe pomeni vsako odločbo, ki se nanaša na starševsko odgovornost in jo je izdalo sodišče države članice, ne glede na to, kakšno je ime sodne odločbe, vključno s sklepom, odredbo ali odločbo (člen 2/4.), „sodišče“ pa pomeni vse organe v državi članici, ki so v skladu s členom 1 pristojni za odločanje o zadevah s področja uporabe te Uredbe (člen 2/1.).

9. Sporazum o skupnem skrbništvu, ki sta ga na Uradu za mladino v ... sklenili pravdni stranki (priloga B 7) predstavlja sodno odločbo v smislu Uredbe, ker ustreza vsem, v prejšnji točki te obrazložitve navedenim pogojem. Ker gre za dogovor med strankama, je bil nemški organ tudi pristojen za sklepanje tega dogovora (člen 12/1(b) Uredbe). Taka odločba (in tu se pritožnica moti) za veljavnost v Republiki Sloveniji ne potrebuje nobenega postopka priznanja. V skladu z 21. členom Uredbe se namreč sodna odločba, izdana v državi članici, v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo treba za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek. Razlogov za ne priznanje odločbe o starševski odgovornosti (člen 23) pritožbeno sodišče v tej zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne vidi.

10. Tožnica se je pod sporazum podpisala; da podpis ne bi bil njen, ne zatrjuje. Ne drži, da ni bila opozorjena na posledice in da ni razumela jezika, saj iz sporazuma izhaja, da je bil prisoten prevajalec, 2 ki je tožnici prevedel pouk o pravnem učinku izjave o skupnem skrbništvu, 3 tožnica pa je po prevodu podpisala, da ji je bil zapisnik o razpravi prebran in da ga je razumela. 4

11. Pritožbena navedba, da bi bil dogovor sklenjen z namenom zagotavljanja zdravstvene oskrbe otroku v času obiska v Nemčiji, ne drži, saj je to v neposrednem nasprotju z vsebino sporazuma. Navedba, da mati ni vedela niti se ni strinjala, da je oče deklico stalno prijavil za bivanje v Nemčiji, saj je bila tožnica kot vrhunska strokovnjakinja zaposlena v Sloveniji in ni bilo govora, da bi se selila v Nemčijo, kjer ne bi imeli od česa živeti, pa je pravno neodločilna, saj sta se stranki naknadno dogovorili (glej Pom-i 437/2017 s 30. 3. 2018), da bo deklica bivala pri mami, a to ne vpliva ne predhodni dogovor, da starševstvo sicer izvajata skupaj.

12. Pritožbene navedbe, da oče skupnega starševstva ni izvajal in ga ne izvaja, da mora biti sporazum spremenljiv oziroma da je ob spremembi življenjskih okoliščin običajno, da se dogovor preseže in prilagodi obstoječemu dejanskemu stanju, bi bile lahko pravno odločilne le, če bi mati s tožbo uveljavljala spremembo predhodnega sporazuma, a je ni. S postavljenim tožbenim zahtevkom je zahtevala (prvo) dodelitev otroka v vzgojo in varstvo, pri tem pa zamolčala, da odločitev o njenem tožbenem zahtevku ne bi bila prva sodna odločitev v zvezi s tem otrokom. Seveda se lahko predhodna sodna odločitev v družinskem postopku spremeni, a sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka le, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (četrti odstavek 421. člena ZPP). Spremenjene razmere pa ne pomenijo, da vsakršna sprememba ali katerikoli dogodek na strani otrok ali staršev že nujno vodi v vnovično sodno pretresanje vprašanja, komu od staršev naj otrok bo zaupan v varstvo in vzgojo. 5 Spremembe morajo biti bistvene oziroma, povedano drugače, za spremembo pravnomočne odločitve morajo biti podani posebej utemeljeni razlogi. 6 Nasprotno stališče bi izničilo učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata), 7 kljub temu da ta v družinskih zadevah zaradi varovanja otrokove koristi ni enak kot sicer. 8 Ker tožnica tožbe ni zastavila v smislu 421. člena ZPP (ne s postavitvijo ustreznega tožbenega tenorja ne s primerno navedb dejanski okoliščin, ki bi omogočale presojo otrokove koristi in spremenjenih okoliščin), je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker jo je zavrglo iz razloga, da je stvar že res transacta.

13. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

1 Pom-i 437/2017 s 30. 3. 2018, list. št. 144 v spisu.

2 Glej točko 3. na prvi strani sporazuma.

3 Glej zapis na spodnjem delu prve strani sporazuma.

4 Glej zapis na drugi strani sporazuma.

5 Primerjaj sodbo VSL, št. IV Cp 2566/2015 s 13. 10. 2015.

6 Primerjaj sodbe VS RS II Ips 642/2008 z 9. 10. 2008, VSL IV Cp 6/2017 z 22. 2. 2017 in VSL IV Cp 2365/2016 s 24. 11. 2016.

7 Sodba VSL, št. IV Cp 2007/2017 z dne 19. 12. 2017.

8 Vsaka nova okoliščina sicer omogoča novo sojenje, ne zagotavlja pa uspeha v smislu, da bo izdana nova odločba o varstvu in vzgoji. Učinek res iudicata je v družinskih zadevah še močnejši, saj mora biti sprememba bistvena, kar je stvar vsebinskega pretresanja vložene pobude za spremembo odločbe o varstvu in vzgoji.