Appeal court dismisses sibling's death damages claim due to lack of permanent cohabitation under OZ Art. 180.2.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba spremeni:

- v izpodbijanem ugodilnem delu (I. točka izreka) tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek na plačilo zneska 6.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 dalje do plačila;

- v stroškovnem delu (III. točka izreka) tako, da je tožnik toženki dolžan povrniti 27,38 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene pritožbene stroške v znesku 320 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

[JEDRO]

Trajnejša življenjska skupnost je okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi. Že pojmovno je zato lahko življenjska skupnost le ena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je s tožbo od toženke zahteval plačilo odškodnine za nematerialno škodo zaradi smrti brata, umrlega v prometni nesreči 1. 10. 2011. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 6.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 12. 2011 do plačila ter 772,50 EUR pravdnih stroškov. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka, ki obrazloženo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je sodišče nepravilno uporabilo tretji odstavek 180. člena OZ, saj je odškodnino bratu (ali sestri) mogoče prisoditi zgolj, če med njim in umrlim obstaja trajnejša življenjska skupnost. Gre za zakonsko predpostavko, pri čemer je bistveno, da si brat ali sestra ne ustvarita samostojnega življenja v kakšni drugi življenjski skupnosti. Pojmovno je življenjska skupnost lahko le ena sama. Ob tem se sklicuje na sodno prakso VSC Cp 258/2013, sklep VSRS II Dor 401/2013 in odločbo VSRS II Ips 620/2006.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obligacijski zakonik v 180. členu s priznanjem odškodnine zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti neposrednega oškodovanca njegovim bližnjim kot posrednim oškodovancem odstopa od načela, da je oškodovanec samo tisti, je utrpel neposredno škodo. Pri tem v prvem odstavku 180. člena omenja osebe, katerih razmerje z neposrednim oškodovancem je po vsebini najintenzivnejše, torej člane najožje družine (zakonec, otroci in starši). V drugem odstavku pa izrecno navede, da so bratje in sestre do odškodnine upravičeni le pod pogojem trajnejše življenjske skupnosti in s tem izključuje domnevo najtesnejše čustvene povezanosti z neposrednim oškodovancem, če z njim ne živijo. 1 Vprašanje, kaj se šteje za trajnejšo življenjsko skupnost, je sodna praksa že izoblikovala. Tako je Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 79/1997 zapisalo, da je trajnejša življenjska skupnost okoliščina objektivne narave, tako zaradi časovnega elementa kot vsebine razmerja, zaradi katerega se ta lahko imenuje skupnost v smislu življenjske sredine, v kateri se živi soodvisno, z ekonomskimi elementi. Že pojmovno je zato lahko življenjska skupnost le ena. To stališče je bilo nato povzeto tudi v nadaljnji sodni praksi. 2

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je pokojni že dve ali tri leta pred nezgodo odselil v drug kraj, kjer je živel s partnerico A. A. in mld. hčerko B. Trajnejšo življenjsko skupnost je torej uresničeval z novo družino, čeprav je ohranil tesne stike tudi s tožnikom. Ker pa njunega razmerja ni mogoče pravno več oceniti kot trajnejšo življenjsko skupnost v smislu drugega odstavka 180. člena OZ, tožnikov zahtevek na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi bratove smrti, kljub njuni močni čustveni vezi, ni utemeljen.

7. Po povedanem je pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 5. alineje 350. člena ZPP.

8. Zaradi spremenjene odločitve je moralo pritožbeno sodišče odločiti tudi o stroških postopka. Ker je toženka v sporu uspela, ji je tožnik dolžan povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Te je priglasila na glavni obravnavi in predstavljajo stroške kilometrine na relaciji N. - K. - N. v višini 27,38 EUR. Tožnik je dolžan toženki povrniti tudi njene pritožbene stroške, in sicer takso za pritožbo in materialne stroške v višini 5 EUR. Skupaj pritožbeni stroški znašajo 320 EUR, tožnik pa jih je dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

1 Primerjaj: dr. Ana Božič Penko: Razmislek in sodna praksa Vrhovnega sodišča o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo, Pravni letopis, 2016, stran 67.

2 Primerjaj odločbe VSRS II Ips 478/2003, II Ips 406/2007 in II Ips 620/2006.