Appeal dismissed; possession right lost due to final eviction order before alleged interference occurred.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Edini pravi ugovor v motenjski pravdi, ki temelji na pravici do posesti, je ugovor toženca, da je v drugi (petitorni) pravdi, ki je tekla vzporedno, pridobil pravico do posesti. Ugovor je lahko upoštevan le, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje z izročitvijo ključev ključavnice za vhodna vrata gostinskega lokala P. ter ji tako omogočiti nemoteno uporabo tega gostinskega lokala, da se ji prepovedujejo bodoča motilna dejanja ter da je tožeči stranki dolžna plačati pravdne stroške.

2. Tožena stranka sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je bila tožba vložena pravočasno, da je imela tožeča stranka neposredno posest navedenega gostinskega lokala ter da je bilo ravnanje tožene stranke samovoljno in motilno, napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek zavrnilo na podlagi pravila petitorium absorbet possessorium. Tega pravila ne urejata ne Stvarnopravni zakonik (SPZ) ne ZPP. SPZ v 33. členu določa, da se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika, v 36. členu pa, da je mogoče ne glede na spor zaradi motenja posesti zahtevati sodno varstvo iz naslova pravice do posesti. Prav tako ZPP dokazni postopek omejuje na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja ter izključuje razpravljanje o pravici do posesti, pravni podlagi ter poštenosti ali nepoštenosti posesti. Kazenska zakonodaja vsako samovoljno ravnanje opredeljuje kot kaznivo dejanje. Nobena stranka ne sme svoje pravice uveljavljati samovoljno, temveč se mora v ta namen poslužiti pravne pomoči. V predmetni zadevi je dodatna okoliščina tudi dejstvo, da je bil res izdan nalog za izpraznitev prostorov, ki je bil v času na dan zaključka glavne obravnave motenjskega spora pravnomočen in izvršljiv, vendar je tožeča stranka zaradi procesnih napak predlagala obnovo postopka, o kateri še ni določeno. To dejstvo ni nepomembno, kot ga je označilo sodišče prve stopnje. Zato tožeča stranka tudi ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da je bilo njeno ravnanje, ker najetega lokala ni prostovoljno zapustila, protipravno, saj z nalogom za izpraznitev sploh ni bila seznanjena. Sodišče je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo in je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in samo odloči o zadevi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožeča stranka sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov, vendar se vsebinsko opredeljuje le do zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kršitev postopka ne zatrjuje, zato njenih pavšalnih navedb v zvezi s tem pritožbenim razlogom ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožeča stranka tožbo vložila pravočasno, da je imela neposredno posest navedenega lokala ter da je bilo ravnanje tožene stranke samovoljno in motilno, s tem ko so najeti varnostniki po naročilu tožene stranke tožeči stranki lokal odvzeli iz posesti. Proti takšnim ugotovitvam sodišča prve stopnje se ni pritožila nobena od pravdnih strank, zato jih gre na pritožbeni stopnji šteti za dokazane. Ključno vprašanje, ki izhaja iz pritožbe, je torej, ali je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče na podlagi uporabe pravila petitorium absorbet possessorium zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnilo.

7. Uporabo pravila petitorium absorbet possessorium je sodišče obrazložilo v 12. do 19. točki. Navedeno pravilo pomeni, da če je v petitorni pravdi že odločeno o pravici do posesti, potem posestnik posestnega varstva ne uživa več. Pritrditi gre pritožbi, da tega pravila obstoječa zakonodaja izrecno ne ureja, a ga zagovarja večinski del pravnih teoretikov, v sodni praksi pa je to pravilo že dalj časa ustaljeno. Sodišče prve stopnje je stališča pravne teorije in sodne prakse v izpodbijanem sklepu natančno obrazložilo. 1 Pritožbeno sodišče k temu povzema komentar k 426. členu ZPP, 2 ki ga je sodišče prve stopnje prav tako omenilo v svojem sklepu.

8. V komentarju k temu členu je v bistvenem navedeno, da je edini pravi ugovor v motenjski pravdi, ki temelji na pravici do posesti, ugovor toženca, da je v drugi (petitorni) pravdi, ki je tekla vzporedno, pridobil pravico do posesti. Takšni ugovori v praksi niso tako redki, kot bi pričakovali, saj sodišča posestne spore pogosto rešujejo (pre)počasi.... Ugovor je lahko upoštevan le, če je tisti, ki naj bi posest motil, pridobil pravico do posesti na podlagi pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Stališča o relevantnosti ugovora v motenjski pravdi v slovenski pravni teoriji niso povsem enotna. Prevladuje mnenje, ki mu sledi tudi sodna praksa, da je omenjeno pravilo v skladu z namenom in cilji posestnega varstva. Če izhajamo iz bistva posestnega varstva, ki je le začasno in zato smiselno le, dokler se ne konča spor o pravici, je utemeljen sklep, da oseba, ki ji v predhodnem petitornem sporu ni uspelo dokazati svoje pravice, ne uživa več posestnega varstva. Dosledno vztrajanje pri strogi posesorni naravi v posestnih sporih, ki se tako ne dotaknejo svojega bistva, je kvečjemu vir novih sporov, varovanje javnega reda in miru pa se sprevrže v svoje nasprotje. Pravilo petitorium absorbet possessorium lahko vsaj delno omili absurdnost čistega posesornega postopka. 3 Če bi pravdno sodišče v posestnem sporu izdalo odločbo, pri čemer ne bi upoštevalo med postopkom izdane odločbe o petitornem sporu, bi se izvršilno sodišče znašlo v izjemno težavnem položaju, saj bi imelo pred seboj dva nasprotujoča si izvršilna naslova. Opozoriti pa je treba, da se lahko pravilo uporabi, če je prišlo do petitorne rešitve spora med trajanjem posestne pravde,... ali če je prišlo do petitorne rešitve spora neposredno pred začetkom posestne pravde. Zagotovo pa bo uporaba pravila izključena, če je bila petitorna pravda končana že nekaj let pred začetkom pravde zaradi motenja posesti, saj v tem primeru obstaja velika verjetnost, da je v vmesnem času prišlo do kasnejše spremembe posestnega varstva. 4

9. Takšno stališče, ki ga povzema večinski del pravne teorije in je ustaljeno v sodni praksi, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno upoštevalo. Pritožbeno sodišče je dodatno preverilo tri citirane odločbe sodišča druge stopnje, ki naj bi takšnemu pravilu nasprotovale in ugotavlja, da je v odločbi VSK Cp 71/2013 sodišče načeloma priznalo uporabo tega pravila, vendar ga ni upoštevalo, saj ni bilo razjasnjeno, kdaj je bila nujna pot ustanovljena. V odločbi VSL I Cp 1886/2015 sploh ni bilo govora o tem pravilu ali o vzporedni pravdi. Šlo je le za uporabo služnosti v daljšem časovnem obdobju in njeno vknjižbo. V zadevi VSL II Cp 572/2017 pa je prišlo do zaključka petitorne pravde sedem mesecev prej, torej se je posestno stanje lahko v vmesnem času spreminjalo. Tako ostaja nasprotovanje uporabi tega načela v pravni teoriji le s strani M. Juharta, 5 ki ta ugovor zavrača z argumentom vzpodbujanja k nasilju namesto izvršbe, ter v sodni praksi v Poročilu VSS Pzz 32/66 z dne 30. 12. 1966, ki pa je časovno tako oddaljeno, da ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

10. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo. Pritožba konkretizirano niti ne navaja, v čem naj bi ga ugotovilo zmotno, z izjemo, da ni vedela za izpraznitveni sklep, kar pa na odločitev sodišča, da uporabi načelo petitorium absorbet possessorium, ne more bistveno vplivati. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Ker je tožena stranka pred sodiščem pridobila pravnomočni nalog, po katerem je morala tožeča stranka lokal izprazniti, takšen nalog pa si je pridobila neposredno pred motilnim ravnanjem (nalog je postal pravnomočen 3. 5. 2018, motilno ravnanje pa je storila 17. 5. 2018), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožeča stranka pravice do posesti na dan motilnega dejanja ni uživala več. Kot dodatni razlog je pravilno uporabilo tudi načelo prepovedi zlorabe pravic in načelo vestnosti in poštenja. Držijo pritožbene navedbe, da je tožeča stranka zoper pravnomočni nalog o izpraznitvi podala predlog za obnovo postopka. Iz podatkov priloženega spisa Pl 10/2018 izhaja, da v njem zatrjuje dva obnovitvena razloga, in sicer, da pooblaščenec, ki je tu toženo (tam tožečo) stranko zastopal kot prokurist, ni imel ustreznega pooblastila, ter da so bila pisanja v postopku izpraznitve tu tožeči (tam toženi) stranki vročena na naslov, naveden v registru, kjer pa ta dejansko že devet mesecev ni poslovala. A navedena ugovora odločitve sodišča v tem postopku ne moreta spremeniti, glede na to, da je tožena stranka neposredno pred motilnim dejanjem razpolagala s pravnomočnim in izvršljivim izpraznitvenim nalogom, zato je sodišče prve stopnje dejstvo vložene obnove postopka pravilno štelo kot nerelevantno.

11. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V drugi in tretji opombi 14. točke obrazložitve na 7. strani sklepa.

2 N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga (L. Ude in ostali), Ur. l. in GV Založba 2009, str. 659 in 660.

3 Pri tem se komentar sklicuje na navedbe I. Najvirt, Ugovor petitorium absorbet possessorium v posestni pravdi, Pravna praksa, 21-22/2005 str. 10-12.

4 Prim. VSL sklep I Cp 1570/2014, kjer je sodišče navedlo, da je mogoče v izjemnih situacijah celo odstopiti od zahteve po časovni povezanosti obeh sporov.

5 Uvodna pojasnila, Stvarnopravni zakonik, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 35.