Appeal dismissed; court upheld auction sale order in insolvency despite creditor's price floor objection.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Po oceni višjega sodišča navedba cene, pod katero upravitelj terjatve ne bo prodal, v sklepu o prodaji ne igra tako pomembne vloge, kot jo opisuje pritožnik. Drži, kot navaja pritožnik, da je glavna značilnost javne dražbe z zniževanjem izklicne cene, da potencialnemu kupcu ni znana najnižja cena, po kateri je prodajalec še pripravljen prodati premoženje, saj zanjo izve šele, ko ne more več licitirati, to je, ko razpisnik javne dražbe v določenem koraku odstopi od nadaljnje dražbe. To pa ga sili v to, da čim prej poda svojo ponudbo. V obratnem primeru pa kupec nima interesa, da bi podal ponudbo, ki bi bila višja od te cene, zato bo s svojo ponudbo počakal, dokler se izklicna cena ne zniža do najnižje. Pri tem pa pritožnik spregleda, da gre v tem primeru za prodajo v stečajnem postopku in da zaradi posebnih pravil v ZFPPIPP o ceni kupec lahko z veliko verjetnostjo predpostavlja, pri kateri ceni bo stečajni dolžnik odstopil od nadaljnje dražbe. Zaradi tega pri prisilni prodaji odpade ključna prednost tega postopka prodaje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje o prodaji dolžnikovega premoženja (terjatve do dolžnikovega dolžnika P., d.o.o., v višini 1.538.653,63 EUR) odločilo tako, da se prodaja opravi na podlagi javne dražbe z zniževanjem izklicne cene (pri čemer se izklicna cena ne sme spustiti pod 80.000,00 EUR), izklicno cena je določilo v višini 200.000,00 EUR in določilo varščino v višini 20.000,00 EUR.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožil upnik E. iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Upravitelj je na pritožbo odgovoril in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži trditev pritožnika, da upravitelj ni navedel razloga, zakaj je pri prodaji terjatve stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika P., d.o.o. v časovni stiski oziroma zakaj ocenjuje, da je prodajo te terjatve potrebno izvesti čim prej. Sam pritožnik navaja, da je upravitelj v predlogu za prodajo navedel, da je višino terjatve težko oceniti in da je prisotna časovna stiska v zvezi s prodajo, saj je potrebno oddati glasovnice v prisilni poravnavi v enem mesecu od zaključka postopka preizkusa terjatev. Očitno je zato upravitelj ocenil, da bi bila bolj primerna dražba z zniževanjem izklicne cene – v predlogu je upravitelj to pojasnil z morebitnim interesom (novega) upnika za glasovanje o prisilni poravnavi.

6. Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev, da upravitelj ni navedel razloga, zakaj ocenjuje, da je v večjo korist stečajnih upnikov, da pridobijo takojšnje poplačilo terjatve v višini 80.000,00 EUR (najnižja cena, za katero je upravitelj pripravljen prodati terjatev, 5,2% terjatve), namesto pridobitve poplačila terjatve vsaj v vrednosti 10% (152.865,36 EUR v štirih letih po izglasovani prisilni poravnavi, kar je celo dvakrat več). Iz listinske dokumentacije v spisu ne izhaja, da bi grozilo, da se bo stečajni postopek nad dolžnikom nadaljeval (vsaj) še štiri leta, kolikor bi trajalo, da bi bili upniki poplačani na podlagi prej navedene prisilne poravnave. Višje sodišče soglaša z navedbo upravitelja v odgovoru na pritožbo, da podaljševanje trajanja stečajnega postopka prinaša dodatne stroške in tveganja, v vsakem primeru pa je terjatev potrebno poskušati prodati (ne glede na izid prisilne poravnave nad dolžnikom P., d.o.o.), ne pa čakati na njeno (za dalj časa odloženo) poplačilo.

7. Prav ima pritožnik, da je v izpodbijanem sklepu po nepotrebnem zapisano, da se najnižja izklicna cena ne sme spustiti pod 80.000,00 EUR. Prav tako je res, da je izklicna cena v postopku javne dražbe tisti znesek, ki se nato še dodatno znižuje, medtem ko je znesek, pod katerega se terjatev ne sme prodati, tista najnižja cena, za katero se terjatev (še) lahko proda. Vendar pa to nima (bistvenega) vpliva na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj bo upravitelj navedeno lahko ustrezno preoblikoval, ko bo predlagal razpis javne dražbe.

8. Po oceni višjega sodišča navedba cene, pod katero upravitelj terjatve ne bo prodal, v sklepu o prodaji ne igra tako pomembne vloge, kot jo opisuje pritožnik. Drži, kot navaja pritožnik, da je glavna značilnost javne dražbe z zniževanjem izklicne cene, da potencialnemu kupcu ni znana najnižja cena, po kateri je prodajalec še pripravljen prodati premoženje, saj zanjo izve šele, ko ne more več licitirati, to je, ko razpisnik javne dražbe v določenem koraku odstopi od nadaljnje dražbe. To pa ga sili v to, da čim prej poda svojo ponudbo. V obratnem primeru pa kupec nima interesa, da bi podal ponudbo, ki bi bila višja od te cene, zato bo s svojo ponudbo počakal, dokler se izklicna cena ne zniža do najnižje. Pri tem pa pritožnik spregleda, da gre v tem primeru za prodajo v stečajnem postopku in da zaradi posebnih pravil v ZFPPIPP o ceni kupec lahko z veliko verjetnostjo predpostavlja, pri kateri ceni bo stečajni dolžnik odstopil od nadaljnje dražbe. Zaradi tega pri prisilni prodaji odpade ključna prednost tega postopka prodaje.

9. To, da prva javna dražba ni bila uspešna, je gotovo pokazatelj realne vrednosti terjatve, zato je po oceni višjega sodišča predlagano prodajo smotrno izvesti. Na novi javni dražbi se bo pokazalo, ali obstajajo kupci, ki bi imeli interes kupiti terjatev po višji ceni od tiste najnižje, ki jo je predlagal upravitelj, in bo na tak način dosežen cilj, ki ga zasleduje pritožnik. Pri tem pa se mora pritožnik zavedati, da je zaradi reševanja vloženih pritožb odpadel „časovni moment“, na katerega je računal upravitelj (glasovanje o prisilni poravnavi nad dolžnikom P., d.o.o.) in s tem (po upraviteljevi oceni) ena od možnosti za prodajo v izreku navedene terjatve po čim višji ceni.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je materialno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Izrek o stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.