Appeal dismissed: extending a non-extendable court fee payment deadline does not implicitly request fee waiver.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance court's rejection of the plaintiff's request to extend the deadline for paying court fees. The plaintiff argued that since a fee waiver request was already filed, the extension request should implicitly include a waiver, but the court found no legal basis for such an interpretation. The court ruled that the statutory deadline for fee payment is non-extendable and that the plaintiff's failure to properly substantiate the fee waiver conditions in the extension request resulted in its rejection.
Legislator headnote
AI generatedZST-1 34. člen; ZPP 110. člen: A request to extend the deadline for paying court fees does not automatically constitute a request for fee waiver, and the court is not obligated to examine the waiver request substantively when the extension request is rejected.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
V obravnavanem predlogu okoliščine slabega premoženjskega stanja niso bile izpostavljene, zato s pritožbenimi navedbami, da naj bi predlog za podaljšanje roka hkrati vseboval tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse, tožnica ne more uspeti. Za tako široko razlago zakona, po katerem naj bi predlog za podaljšanje roka za plačilo takse sodišče po uradni dolžnosti presojalo tudi skozi prizmo predloga za oprostitev plačila sodne takse, v danem primeru ni podlage.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za podaljšanje roka za plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica, ki ne soglaša s stališčem sodišča, da gre za zakonski nepodaljšljivi rok. Izpostavlja, da ZST-1 predvideva možnost oprostitve ali odloga plačila sodne takse, torej je predlog za podaljšanje roka plačila takse milejši ukrep kot oprostitev. Dejansko namreč pomeni plačilo takse v roku izven 15 dni, zato bi moralo sodišče v tem smislu o predlogu meritorno odločiti.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. V obravnavani zadevi je tožnica predlagala oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, vendar ga po pozivu ni ustrezno dopolnila. Zato ga je sodišče s sklepom 5. 3. 2019 zavrglo, tožnici pa vročilo nov plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje skladno z določilom 34. člena ZST-1. Pred iztekom omenjenega roka je pooblaščenec tožnice zgolj iz previdnosti, da taksa morebiti ne bi bila poravnana, predlagal podaljšanje roka, kar je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Pravilno je zapisalo, da ne gre za podaljšljivi sodni rok (110. člen ZPP), temveč za rok, ki ga določa zakon, zato ta ni podaljšljiv.
5. Ni mogoče pritrditi pritožbeni izpeljavi, da predlog tožnice hkrati pomeni predlog za oprostitev plačila sodne takse, saj je bil tak predlog že pravočasno podan, pa zaradi neaktivnosti tožnice zavržen. V obravnavanem predlogu okoliščine slabega premoženjskega stanja niso bile izpostavljene, zato s pritožbenimi navedbami, da naj bi predlog za podaljšanje roka hkrati vseboval tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse, tožnica ne more uspeti. Za tako široko razlago zakona, po katerem naj bi predlog za podaljšanje roka za plačilo takse sodišče po uradni dolžnosti presojalo tudi skozi prizmo predloga za oprostitev plačila sodne takse, v danem primeru ni podlage.
6. Po povedanem in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.