Copyright infringement claim dismissed due to lack of intent, gross negligence, and insufficient evidence for moral damages.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v 15 dneh 355,07 EUR stroškov za odgovor na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

[JEDRO]

Takoj, ko jo je tožnik opozoril in je bila seznanjena, da obstaja možnost, da posega v avtorsko pravico, je prenehala z reprodukcijo in vse konjičke umaknila iz prodaje. Ker torej ni ugotovljena krivda, niti huda malomarnost tožene stranke, podlage za civilno kazen ni.

Tožbenemu zahtevku na plačilo nepremoženjske škode v smislu določila 169. člena ZASP ni mogoče ugoditi že zato, ker tožnik ni ponudil navedb o trajanju in jakosti duševnih bolečin, ker tožniku moralna škoda ni bila povzročena na področju cele države in ker gre za precejšen časovni zamik od takrat, ko je tožnik konjička ustvaril in tržil (od 1988 do 2003). Konjička niso distribuirali masovno (izdelali so 10 primerkov), niso ga oglaševali in si niso lastili avtorstva, ki bi ga označili na izdelkih, niso ga izpostavili strokovni javnosti, niti s konjički niso ustvarjali dobička.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S sodbo, ki je predmet pritožbenega postopka, je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo običajnega avtorskega honorarja v znesku 3.000,00 EUR, zahtevo za plačilo civilne kazni v višini 6.000,00 EUR in denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR je zavrnilo in sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravnega postopka v višini 589,46 EUR s pripadki.

2. Odločitev v zavrnilnem delu izpodbija tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Tako kot v postopku na prvi stopnji vztraja, da je bil na vsakem konjičku, ki ga je tožnik izdelal, vžgan oziroma odtisnjen žig "T.", zato ne verjame, da žiga na konjičku, ki ga je dobila v popravilo tožena stranka, ne bi bilo. Sodišče izpovedbi priče A. A., ki je zaposlen pri toženi stranki, ne bi smelo slediti, ker ima interes, da tožena stranka v pravdi zmaga. Življenjsko povsem nesprejemljivo je, da tožena stranka ne bi imela kontaktnih podatkov gospe, ki je konjička prinesla v popravilo. Kot neprepričljivo bi moralo sodišče oceniti tudi izpovedbo zakonite zastopnice tožene stranke B., da je tožena stranka ustavila prodajo ostalih osmih konjičkov, ker je tožnik v trgovini izvedel, da so razprodani. Tudi če je tožena stranka resnično prejela samo ostanke poškodovanega konjička, bi vendarle morala na svetovnem spletu preveriti, kdo je avtor. Vsak povprečno skrben izdelovalec igrač bi namreč to preveril. Zato ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da materialna avtorska pravica ni bila kršena namerno ali iz hude malomarnosti. Neutemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za nepremoženjsko škodo, ker je navedel, da je bil kot avtor užaljen in da zato še vedno trpi duševne bolečine. Še bolj je bil prizadet, ker ga je tožena stranka zavrnila z izgovorom, da ne gre za avtorsko delo in da je tožnik pravzaprav plagiator, ker od svojega umetniškega ustvarjanja živi. Ponujeno sodelovanje je bilo neprimerno in za tožnika podcenjujoče. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav v pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožnik upravičen do povračila premoženjske škode, ki predstavlja običajni honorar oziroma nadomestilo za zakonito uporabo (izdelavo in prodajo) lesene igrače konjiček "T." v zahtevani višini 3.000,00 EUR, ostaja sporno, ali je tožeča stranka upravičena do civilne kazni, ki jo uveljavlja v višini dvakratnika običajnega honorarja v znesku 6.000,00 EUR. Podlaga za takšen zahtevek je v 168. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP).

6. Tožena stranka se ukvarja s socialnim podjetništvom (neprofitna organizacija), ki omogoča zaposlitveno rehabilitacijo in delovno usposabljanje ter zaposlovanje težje zaposljivih, predvsem bivših odvisnikov od prepovedanih drog in alkohola, invalidov ter starejših brezposelnih. Popravljajo in obnavljajo zavržene predmete in jih nato prodajajo v lastnih trgovinah. V takšnih okoliščinah tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga, da izpovedbi priče A. A., kako je tožena stranka prišla do močno poškodovanega konjička, ne bi verjelo in se pritožbena navedba, da je priča pristranska, ker ima interes v pravdi, ker je zaposlena pri toženi stranki, pokaže kot pavšalna in zato neutemeljena. Ker je bil leseni konjiček, ki ga je tožena stranka dobila v popravilo, v zelo slabem stanju, je življenjsko sprejemljivo, da žiga na njem ni bilo. Navedba, da so predstavniki tožene stranke igračo poznali in tudi tožnika kot avtorja, je ostala na ravni pavšalne navedbe in zato neutemeljena. Tožena stranka je takoj, ko se je nanjo obrnil tožnik, ustavila proizvodnjo in iz prodaje umaknila vseh osem od desetih izdelanih konjičkov. Da je tožena stranka resnično izdelala deset konjičkov in prodala dva, sledi tudi iz prilog, ki jih je priložila drugi pripravljalni vlogi. Najkasneje takrat je bilo tožeči stranki znano, da izdelani konjički obstajajo in da sta bila od desetih prodana le dva.

7. Glede na to, da je leseni konjiček bil tradicionalna otroška igrača v času naših dedov in pradedkov in ker je danes na trgu zelo veliko podobnih igrač, ni mogoče trditi, da bi moralo biti toženi stranki očitno jasno, da je takšen izdelek varovan z avtorsko pravico. Zato toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala nadpovprečno neskrbno. Nedvomno tožena stranka tudi ni ravnala namerno, saj tožeča stranka razen pavšalnih navedb ni ponudila ničesar drugega, iz česar bi sledilo, da bi se tožena stranka morala zavedati, da ima nekdo drug na lesenem konjičku avtorsko pravico, niti da jo je hotela kršiti, ali je v kršitev vsaj privolila. Takoj, ko jo je tožnik opozoril in je bila seznanjena, da obstaja možnost, da posega v avtorsko pravico, je prenehala z reprodukcijo in vse konjičke umaknila iz prodaje. Ker torej ni ugotovljena krivda, niti huda malomarnost tožene stranke, podlage za civilno kazen, po presoji pritožbenega sodišča, ni.

8. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da tožbenemu zahtevku na plačilo nepremoženjske škode v smislu določila 169. člena ZASP ni mogoče ugoditi že zato, ker tožnik ni ponudil navedb o trajanju in jakosti duševnih bolečin, ker tožniku moralna škoda ni bila povzročena na področju cele države in ker gre za precejšen časovni zamik od takrat, ko je tožnik konjička ustvaril in tržil (od 1988 do 2003). Konjička niso distribuirali masovno (izdelali so 10 primerkov), niso ga oglaševali in si niso lastili avtorstva, ki bi ga označili na izdelkih, niso ga izpostavili strokovni javnosti, niti s konjički niso ustvarjali dobička. Pritožnik tudi ni ponudil nobenega dokaza, iz katerega bi sledilo, da je bil tako zelo prizadet, da bi to onemogočilo njegovo ustvarjalnost.

9. Sodišče o stroških postopka odloči na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku in v zvezi z Odvetniško tarifo. Odvetnik ni upravičen do posebnega plačila stroškov v zvezi s pregledom prepisa zvočnega posnetka, ker so ti stroški vključeni v sestavo pritožbe. Stroški za posvet s stranko pred narokom so vključeni v stroške za udeležbo na naroku. Četrta pripravljalna vloga tožeče stranke je zelo kratek povzetek dotedanjih navedb v pripravljalnih vlogah, zato ni podlage, da bi sodišče moralo priznati stranki posebno nagrado. Tožeča stranka v smislu določila 155. člena ZPP ni upravičena do stroškov predpravdnega postopka. Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato stroški predpravdnega postopka niso potrebni strošek.

10. Pritožbene navedbe se tako pokažejo kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ne najde tistih absolutno bistvenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sam in je dolžan toženi stranki plačati stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).