Appeal dismissed; court upheld equal cost sharing based on comparable success levels and expense structures.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected appeals by both parties against a first-instance ruling that each litigant bears their own litigation costs. While the plaintiff argued for a complete reversal due to her superior success rate and higher expert fees, the defendant claimed the court failed to itemize expenses and ignored his successful third appeal. The court determined that a simple comparison of success levels and expense structures sufficed, finding no need for detailed itemization as the parties' additional costs were substantially equal.
Legislator headnote
AI generatedZPP 154(2); ZPP 339(2)(14), 365(2), 165(1): When assessing litigation success, a straightforward comparison of claimed versus achieved legal protection is sufficient; detailed itemization of individual expenses is unnecessary if the parties' cost structures and additional costs are substantially equal, leading to equal cost bearing.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Za ugotovitev uspeha strank v pravdi zadošča enostavna primerjava med obsegom zahtevanega in doseženega pravnega varstva. Niti natančna odmera vsakega posameznega izdatka, ki sta si jo obetali pravdni stranki od izpodbijanega sklepa, ne bi privedla do drugačne porazdelitve stroškovnega bremena, upoštevaje strukturo in višino dodatkov, ki sta pri obeh strankah v resnici približno enaki.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je potem, ko se je pravnomočno končal postopek odločanja o glavni stvari, sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.
2. Zoper navedeni sklep sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Toženec prvenstveno predlaga takšno spremembo sklepa, da bo vse stroške postopka nosila tožnica. Slednja predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; tak je tudi toženčev podrejeni pritožbeni predlog.
3. Tožnica navaja, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo dejanskega uspeha pravdnih strank. Ker je tožnica zahtevala le polovični delež na skupnem premoženju, je nazadnje uspela v 80 %, torej skoraj v celoti. Obrazložitev sklepa nekonkretizirana in pavšalna. Tožničini stroški za izvedenca so bili višji od toženčevih, prav tako njena taksna obveznost.
4. Toženec navaja, da izrek sklepa nasprotuje njegovim razlogom. Sodišče je sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, v obrazložitvi sklepa pa je navedlo, da vsaka strank nosi polovico pravdnih stroškov. Sklep je pomanjkljivo obrazložen. Napačna je ugotovitev, da so stroški pravdnih strank po višini relativno enaki. Sodišče bi jih moralo odmeriti in nato pobotati. Sicer pa je toženec vložil tri dodatne pritožbe, s katerimi je uspel, kar v sklepu ni bilo upoštevano.
5. Pritožbi nista utemeljeni.
6. Izpodbijani sklep je skrbno, jasno in natančno obrazložen. Med izrekom sklepa in njegovo obrazložitvijo ni zatrjevanega nasprotja. Nikjer v razlogih sklepa namreč ni navedeno, da vsaka stranka nosi polovico pravdnih stroškov, kot poskuša prikazati toženec v svoji pritožbi.
7. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo celovite, razumne in prepričljive razloge. Pravilno je ocenilo uspeh, ki sta ga pravdni stranki dosegli v pravdi, ter primerjalo tudi obseg in strukturo njunih pravdnih stroškov. Glede na vse ugotovljene okoliščine primera je, upoštevaje drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), materialnopravno pravilno zaključilo, da morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške postopka.
8. Ko se tožnica sklicuje na svoj višji uspeh po tožbi, pozablja, da je toženec pretežno uspel z nasprotno tožbo. Njeni neznatno višji stroški za izvedenca se izravnajo z nižjimi stroški za zastopanje, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri plačilu taksne obveznosti, ki jo sicer nekonkretizirano izpostavlja tožnica, med pravdnima strankama ni bilo občutne razlike. Ker se uspeh v pravdi presoja glede na njen končni izid, pa ni utemeljeno niti toženčevo sklicevanje na dejstvo, da je trikrat uspel s pritožbo.
9. Izpodbijani sklep je bilo po navedenem vsekakor mogoče preizkusiti, zato ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču očitata obe pravdni stranki.
10. Tudi dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno in celovito ugotovljeno, saj sodišče ni spregledalo nobenega odločilnega dejstva. Za ugotovitev uspeha strank v pravdi zadošča enostavna primerjava med obsegom zahtevanega in doseženega pravnega varstva. Končno niti natančna odmera vsakega posameznega izdatka, ki sta si jo obetali pravdni stranki od izpodbijanega sklepa, ne bi privedla do drugačne porazdelitve stroškovnega bremena, upoštevaje strukturo in višino dodatkov, ki sta pri obeh strankah v resnici približno enaki.
11. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
12. Ker sta pravdni stranki s pritožbama propadli, nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).