Administrative court dismisses appeal against tax authority's assessment of unpaid social security contributions for company directors.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost teh ne obračuna in ne plača, jih ugotovi davčni organ in jih zavezancu naloži v plačilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanima odločbama je tožnici po uradni dolžnosti Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni oziroma davčni organ) odmerila prispevke za socialno varnost, s prvo odločbo za september 2015 in z drugo odločbo za oktober 2015, iz naslova zavarovanja kot lastnici zasebne družbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da tožnica za navedeno obdobje ni obračunala in plačala prispevkov za socialno varnost v skladu s 4. členom in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), prvo alinejo prvega odstavka 152. člena in tretjo alinejo prvega odstavka 153. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1) ter 353. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker tožnica obveznosti ni poravnala v zakonsko določenem roku, ji je finančni organ v skladu z 95. členom ZDavP-2 obračunal obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka, od poteka roka za plačilo do dneva izdaje vsake posamične izpodbijane odločbe.

3. Pritožbeni organ je s sklepom združil postopka v pritožbenih zadevah zoper izpodbijani odločbi in vodil en postopek in pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil, s tem, da stroški niso bili priglašeni. V obrazložitvi se sklicuje na pogoje za združitev zadev v en postopek po prvem odstavku 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V odločitvi se s prvostopenjskima odločbama strinja. Drugostopenjski organ tožnici pojasnjuje, da je davčni organ v skladu z določbami ZDavP-2 pristojen za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov. Navedeno pomeni, da se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določa pristojni zavod, pač pa na podlagi podatkov, ki mu jih po uradni dolžnosti pošlje ZZZS, le kontrolira, ali zavezanci pravilno obračunavajo in pravočasno plačujejo prispevke za socialno varnost. Če zavezanec ne obračuna ali ne plača prispevkov na način in v roku, kot je določeno z zakonom, davčni organ izda odločbo, s katero ugotovi vrsto in višino prispevkov ter jih naloži zavezancu v plačilo. Tožnica je bila v obravnavanem obdobju družbenica in poslovodja gospodarske družbe A. d.o.o. Iz podatkov ZZZS izhaja, da je bila tožnica od 1. 2. 2015 zavarovana z zavarovalno podlago 040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe. Neutemeljeno oziroma nepomembno za odločitev je tožničino sklicevanje na dejstvo, da od leta 2011 ni poslovala ter da v obravnavanem obdobju iz tega naslova ni imela plače. Obveznost zavarovanja družbenika, ki je poslovodna oseba, predpisi vežejo na njegov pravni položaj oziroma status in ne na obseg njegovih prihodkov ali prihodkov družbe. Lastnost zavarovanca ima torej tudi družbenik - poslovodna oseba, ki ni ustvaril dobička. Ker je bila tožnica v obravnavanem obdobju zavarovanka iz naslova družbeništva gospodarske družbe in ni bila zavarovana na drugi podlagi, hkrati pa je bilo ugotovljeno, da v obravnavanem obdobju prispevki iz tega naslova niso bili obračunani in plačani, je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti izdal izpodbijani odločbi. Drugostopenjski organ zavrača ugovor o retroaktivni uporabi predpisov, saj sta izpodbijani odločbi utemeljeni z določbami zakonov, ki so veljali v obdobju, na katerega se odmera nanaša. Pravica do odmere po določbi prvega odstavka 125. člena ZDavP-2 zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

4. Tožnica v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbenega razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnih predpisov in kršitve temeljnih načel in kršitve pravic, zagotovljenih z ustavo. Meni, da gre za retroaktivno uporabo predpisov in kršitev ustavnih načel pravičnosti, poštenosti, demokratičnosti, podjetniške svobode ter kršitev z ustavo zagotovljene socialne varnosti. Tožnica navaja, da so v obravnavani zadevi podane številne kršitve. Ni šlo za poslovanje družbe v smislu opravljanja storitev in pridobivanja dohodka, ampak za izvajanje številnih postopkov pred sodišči in številnih poskusov postopkov prestrukturiranja, ki pa niso bili uspešni, pred stečajem. Tožnica se sklicuje na situacijo vodenja družbe, ko se ne uspe izterjati terjatev družbe, ko nastajajo dodatni stroški taks in odvetnikov, zaradi česar si lastniki take družbe tudi ne morejo izplačevati plače. V takem primeru ni nobenega zaslužka, ampak so samo stroški. Zato ni prav, da se človeka prisili v to, da postane socialni problem. Navaja, da je v drugih državah to drugače urejeno. Tožnica predlaga, da se izpodbijana odločitev odpravi oziroma, da se izreče za nično.

5. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu upravnih spisov in izpodbijanih odločb sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Drugostopenjski organ je razloge za navedeno odločitev prvostopenjskega organa dodatno obrazložil in tožnici pojasnil razloge, zaradi katerih je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna. Zato se sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na navedene razloge sklicuje in jih v sodbi ne ponavlja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. Tožnici so z izpodbijanima odločbama naložene obveznosti za obdobje, glede katerega je ugotovljeno, da je bila družbenica in poslovodja družbe A. d.o.o. in bila (podatki ZZZS) zavarovana z zavarovalno podlago 040 - družbeniki, ki so poslovodne osebe. Tožnica v tožbi navedene ugotovitve ne izpodbija. Nesporno je tako, da je bila tožnica v obravnavanem obdobju zavarovanka kot družbenica in poslovodna oseba družbe A. d.o.o. ter da ni bila zavarovana na drugi podlagi. Ker je bilo hkrati ugotovljeno, da obravnavani prispevki za socialno varnost niso bili obračunani in plačani, je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ po uradni dolžnosti pravilno izdal izpodbijani odločbi. Tako kot pravilno navaja toženka, so lastniki zasebnih družb in zavodov, ki niso zavarovani iz drugega naslova, kot zavarovanci opredeljeni v 16. členu ZPIZ-2, 6. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), 5. točki 6. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP) ter 6. alinei 54. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD). Po tretjem odstavku 22. člena ZPIZ-2 traja zavarovanje od dneva vpisa v poslovni register ali v drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz takšnega registra. Tudi iz relevantne sodne prakse izhaja, da je za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba.

9. Ob takšni dejanski podlagi pa odločitev, ob upoštevanju določb ZZVZZ, ZPIZ-2, ZSDP, ZUTD in ZDavP-2, s katerimi je obrazložena izpodbijana odločitev, ne more biti drugačna od izpodbijane. V skladu z določbami navedenih zakonov je namreč vzpostavljeno pravno razmerje, ki narekuje obvezno zavarovanje in posledično plačevanje prispevkov po stopnjah in zneskih, ki so razvidni iz izpodbijanih odločb. Če zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost teh ne obračuna in ne plača, jih ugotovi davčni organ in jih zavezancu naloži v plačilo. Iz pojasnjenih razlogov premoženjski in dohodkovni položaj družbe, na kar se sklicuje tožnica, ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Tudi ne gre za retroaktivno uporabo predpisov, kar je toženki pravilno pojasnil že drugostopenjski organ. Zato sodišče tožničinim ugovorom in predlogu, da izpodbijano odločitev odpravi, ni moglo slediti. To bi sodišče lahko storilo le v primeru, če bi ugotovilo, da je odločitev nepravilna ali neskladna z zakonom, kar pa v obravnavani zadevi sodišče ni ugotovilo.

10. Zavrnitev tožbe temelji na prvem odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Ker so dejstva, na katerih temeljijo izpodbijane odločitve, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločalo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).