Court dismisses appeal against fine for breach of custody agreement where father failed to reunite child with mother.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the appeal against a first-instance ruling imposing a €500 fine on the father for failing to adhere to a custody agreement. The agreement required the father to immediately inform the mother if the daughter fled to his home during her visitation time, after which both parents would meet to reunite the child. The court found the father's failure to contact the mother and his lack of effort to persuade the daughter to return constituted a breach of his obligations, rejecting his claims of exhaustion and the daughter's resistance.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 238. člen; Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 365. člen 2. točka: A party in enforcement proceedings remains liable for breach of agreed obligations even if the other party also failed to comply, provided the breaching party did not make reasonable efforts to fulfill their commitment.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO]
V poravnavi, ki sta jo udeleženca postopka v tej zadevi sklenila, je bilo dogovorjeno, da bo nasprotni udeleženec, če bo hči v času, ko izvršuje stik z mamo, prebežala k očetu, o tem nemudoma obvestil predlagateljico, ki bo v najkrajšem času prišla na dom očeta, kjer bo oče z dekletom počakal na prihod mame pred vhodnimi vrati, kjer ji bosta skupaj predočila, da je v tem času stik z mamo in da se mora z mamo vrniti domov. Tak dogovor je bil sprejet predvsem zato, ker je izvedenec opozoril, da je pri dekletovih težavah (ki niso majhne) ključnega pomena, da starša nastopita skupaj. Tega pritožnik ni storil.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen 500 EUR 1 , ki jo mora v 15 dneh plačati na račun okrožnega sodišča. Tako je odločilo, ker ni spoštoval začasnega dogovora o stikih.
2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. Meni, da je spoštovanje začasnega dogovora s svojim enostranskim ravnanjem onemogočila sama predlagateljica, ker ni ravnala skladno z dogovorom. Iz SMS sporočila „ne oglašaš se na telefon, prosim, da takoj pokličeš“, ni mogoče razbrati, da je hči prebegnila k nasprotnemu udeležencu. Sodišče ne upošteva stalnega odpora A., ki ga povzroča sama predlagateljica. Pritožnik je storil vse, da bi A. prepričal v vrnitev k materi. Predlaga razveljavitev sklepa.
3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V poravnavi, ki sta jo udeleženca postopka v tej zadevi sklenila 23. 1. 2018, je bilo dogovorjeno, da bo nasprotni udeleženec, če bo hči v času, ko izvršuje stik z mamo, prebežala k očetu, o tem nemudoma obvestil predlagateljico, ki bo v najkrajšem času prišla na dom očeta, kjer bo oče z dekletom počakal na prihod mame pred vhodnimi vrati, kjer ji bosta skupaj predočila, da je v tem času stik z mamo in da se mora z mamo vrniti domov. Tak dogovor je bil sprejet predvsem zato, ker je izvedenec opozoril, da je pri dekletovih težavah (ki niso majhne) ključnega pomena, da starša nastopita skupaj. Tega pritožnik, kot povsem pravilno opozarja sodišče prve stopnje, ni storil. Mati je, takoj ko je zvedela za dekletov „prebeg“, ravnala tako, kot je bilo dogovorjeno. Pritožnika pa ni bilo doma in se na klice ter sporočila predlagateljice ni oglašal. Pritožbeno zatrjevanje, da iz SMS sporočila „ne oglašaš se na telefon, prosim, da takoj pokličeš“, ni mogoče razbrati, da je hči prebegnila k nasprotnemu udeležencu 2 , je ob zgoraj opisanem le sprenevedanje. Še bolj ob upoštevanju okoliščine, da pritožnik tega, kar se je zavezal narediti, torej skupaj s predlagateljico dekletu razložiti, da je v tem času stik z mamo in da se mora z mamo vrniti domov, ni naredil niti 19. 3. 2018, ko je dekle prebegnilo k njemu, niti kasneje, vse do izdaje izpodbijanega sklepa (10. 4. 2018).
6. Ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temelji na izpovedi nasprotnega udeleženca), da je vse kar je naredil, to da je hčeri govoril, da bi morala biti pri materi in jo opomnil na grožnjo denarne kazni; ni pa bolj vztrajal, ni je “silil“, pritožbeno sodišče sprejema, kljub pritožbenim trditvam o pritožnikovi utrujenosti ob zaslišanju po napornih šestih urah sodne obravnave. Da bi storil kaj več oziroma tisto, kar se je zavezal storiti z izvršilnim naslovom, nasprotni udeleženec namreč niti v pritožbi ne trdi. V takšni situaciji prelaganje odgovornosti na trinajstletnico in sklicevanje na njen “odpor“ do matere, zaključka, da pritožnik ni izvršil svoje obveznosti iz izvršilnega naslova, ne more spremeniti. Izpodbijana odločitev je zato v skladu z 238. č členom ZIZ pravilna.
7. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ne najde razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
1 Gre za denarno kazen po 238.č členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), katere prvenstveni namen ni v kaznovanju dolžnika, pač pa je denarna kazen izvršilno sredstvo, s katerim naj bi sodišče od dolžnika doseglo spoštovanje obveznosti iz izvršilnega naslova, ki je v dejanju, ki ga lahko izvrši le on sam.
2 Ki povsem očitno kaže na to, da je pritožnik sporočilo videl, pa se odločil, da se nanj ne bo odzval.