Appeal dismissed: Regulatory interim orders are for temporary arrangements, not securing claims, and require extreme necessity beyond standard ZIZ conditions.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Regulacijska (ureditvena) začasna odredba, katere besedilo se povsem ujema s tožbenim zahtevkom v pravdi, v kateri je predlagana, ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja.

Ker so regulacijske začasne odredbe omejene le na izjemne in nujne primere, že po naravi stvari za izdajo takšne začasne odredbe ne pridejo v poštev pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala izročitev v posest vozilo znamke ..., tipa ..., 1.6, TDI, skupaj z dvojnimi ključi vozila.

2. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je izkazala terjatev do toženca ter da se sodišče ni ukvarjalo s tretjim in četrtim odstavkom 270. člena ZIZ, ki določata, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, in da se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. Tožnica sporno vozilo potrebuje za prevoz in ker ga ne more uporabljati, si je uredila najem drugega vozila. Vrednost vozila je odvisna od starosti vozila ter njegove ohranjenosti. V konkretnem primeru je sporno vozilo vsak dan starejše in se njegova vrednost zmanjšuje. Ker tožeča stranka nima vozila v svoji posesti, ga ne more registrirati, saj je potrebno opraviti tehnični pregled vozila in skleniti obvezno avtomobilsko zavarovanje, zaradi česar ji zaradi storitve prekrška po 39. členu ZMV-1 grozi izrek globe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo na podlagi 92. člena Stvarnopravnega zakonika od tožene stranke zahteva, da ji izroči osebno vozilo znamke ..., tipa ..., 1.6 TDI, ki ga ima tožena stranka v posesti. Obenem je predlagala izdajo tako imenovane regulacijske ali ureditvene začasne odredbe.

6. Takšna začasna odredba, katere besedilo se povsem ujema s tožbenim zahtevkom v pravdi, v kateri je predlagana, ni namenjena zavarovanju terjatve oziroma možnosti njene učinkovite izterjave, temveč začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS (Up 275/97 z dne 16. 7. 1998) se sme takšno začasno odredbo sodišče izdati samo izjemoma, saj začasna odredba ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve pravice tožene stranke do obrambe, dejansko ugodilo tožbenemu zahtevku in tako prejudiciralo odločitev o zahtevku. Izdaja regulacijske začasne odredbe je torej možna zgolj v primeru verjetno izkazane in še posebno utemeljene težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode ter preprečitve nasilja. Prvostopenjsko sodišče se je zato pravilno oprlo na materialno pravno podlago določila člena 272 ZIZ v zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS ter pri tem pravilno zavzelo stališče o potrebi po strožji oceni pogojev z izdajo predlagane začasne odredbe.

7. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo zato, ker je presodilo, da tožeča stranka niti s stopnjo verjetnostjo ni dokazala obstoja terjatve in obstoja težko nadomestljive škode.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da s strani tožeče stranke zatrjevana škoda, ker je vozilo zaradi poteka časa in ker stoji na parkirišču, kjer je izpostavljeno vsem vremenskim vplivom, vsak dan manj vredno, in ker naj bi tožeči stranki že nastala škoda v obliki najemnine za nadomestno vozilo v višini 651,00 EUR in 954,00 EUR in ji grozi zaradi neregistriranja vozila tudi denarna globa, ne ustreza pravnemu standardu nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da tožeči stranki zaradi neuporabe avtomobila nastaja določena škoda, vendar pa bo navedeno škodo od tožene stranke lahko uveljavljala z ustreznim odškodninskim zahtevkom. Da bi obseg škode ogrozil eksistenco tožeče stranke, v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano. 1

9. Zmotno pritožba tudi meni, da je sodišče spregledalo določbo tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ, ki določa, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, ter da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članice Evropske unije. Prvo sodišče je pravilno navedlo, da tožeča stranka ni zadostila trditveni podlagi v smeri izpolnitve pogojev po tretjem in četrtem odstavku 270. člena ZIZ. Trditveno in dokazno breme za izkazovanje vseh okoliščin iz drugega odstavka 270. člena ZIZ je na tožeči stranki, gola navedba oziroma povzetek besedila zakonske norme, brez vsebinske obrazložitve konkretnih okoliščin primera, namreč ne zadošča. Ne glede na navedeno so regulacijske začasne odredbe omejene le na izjemne in nujne primere, zato že po naravi stvari za izdajo takšne začasne odredbe ne pridejo v poštev pogoji iz tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ. 2

10. Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni, saj je sodišče upoštevalo le navedbe tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo uveljavljenih absolutnih kršitev postopka po 8. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je o predlogu tožeče stranke odločilo, zato njegovo zavrnitev ne pomeni kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, prav tako tudi ne kršitev enakega varstva pravic ter načela poštenega sojenja. Tudi sklicevanje na lastnino kot pravno varovano ustavno kategorijo ne more predstavljati tehtnega razloga za izdajo začasne odredbe.

11. Ker tožeča stranka ni izkazala nastanka težko nadomestljive škode, kot enega izmed kumulativnih pogojev za izdajo začasne odredbe, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do verjetnosti obstoja terjatve.

12. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zagrešilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena in 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. O pritožbenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Nevarnost nastanka zatrjevane premoženjske škode za utemeljitev predlagane regulacijske začasne odredbe ne zadošča, ker je takšna škoda ob odsotnosti zatrjevanja posebnih okoliščin primera praviloma nadomestljiva. Primerjaj VSL sklep I Cp 3381/2016.

2 Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3034/2012 in II Cp 2986/2015.