Appeal partially allowed; court adjusted legal costs based on claim increase and success ratio while dismissing main appeal.

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o pravdnih stroških) spremeni tako, da se znesek 8.850,88 EUR nadomesti z zneskom 6.870,68 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Glede zahtevka za izgubljeni dobiček in za povrnitev navadne škode je bilo o njegovi utemeljenosti že pravnomočno odločeno, zato so neupoštevne vse tiste pritožbene trditve, s katerimi toženka meri na ponovno presojo utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka (vprašanje nastanka škode oziroma obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti).

Tožnikovo zvišanje tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička je treba upoštevati pri vrednosti spornega predmeta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da plača tožniku 52.380,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz I. točke izreka. Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke v znesku 13.860,00 EUR. Toženki je naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške v znesku 8.850,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da tožnik ni vložil v spis nobenih listinskih dokazov glede najema in poplačila kreditov ter glede plačila nadomestila za stavbno zemljišče in vodo. Tožniku ni nastala pravno priznana škoda. Prvo sodišče ni navedlo, s čim je dokazano, da je tožnik imel 7.500 EUR stroškov iz naslova obresti in kreditnih stroškov. Toženka je že v odgovoru na tožbo prerekala temelj odškodninske odgovornosti, ki vključuje tudi višino odškodnine. Prvo sodišče se neutemeljeno sklicuje na 286. člen ZPP, saj je toženka podala ugovore glede višine škode že v odgovoru na tožbo, prvi narok v sojenju glede višine škode pa je bil opravljen 26. 9. 2018. Prvo sodišče je kršilo določila 315. člena ZPP. Poleg tega je zmotno uporabilo materialno pravo. Prvo sodišče ni obrazložilo, kako naj bi se premoženje tožnika zmanjšalo. Zaradi najetja kredita tožnik ni zmanjšal svojega premoženja, ampak ga je povečal, saj si je zgradil hišo. Prvo sodišče bi moralo upoštevati določilo tretjega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer bi moralo upoštevati tudi korist, ki je nastala tožniku. Prvo sodišče je pri izračunu izgubljenega dobička napačno upoštevalo, da se umik tožbe nanaša na znesek 22.119,67 EUR kot celotno kupnino za zemljišče. Dejansko je bilo za zemljišče plačanih 38.000,00 EUR. Prvo sodišče je prisodilo tožniku iz naslova izgubljenega dobička 43.880,33 EUR, kar presega tožbeni zahtevek. Tožnik ni zvišal tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička. Prvo sodišče je odločilo o zahtevku, ki sploh ni bil podan, obenem pa je še zastaran. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da toženka ni prerekala višine izgubljenega dobička nad 28.000,00 EUR. Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor toženke. Ob upoštevanju pogodbenih določil o delitvi dobička bi moralo prvo sodišče upoštevati, da bi toženka prejela dobiček v višini 13.860,00 EUR. Sodba je v tem delu nerazumljiva, saj prvo sodišče pojasnjuje, da bi bil tožnik upravičen do dobička v znesku 21.612,70 EUR, prizna pa mu znesek 43.880,33 EUR. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na naroku 26. 9. 2018 je tožnik spremenil tožbo, in sicer je zvišal zahtevek iz naslova izgubljenega dobička (namesto prvotnega zneska 28.000,00 EUR je zahteval znesek 43.880,33 EUR), razen tega pa je umaknil zahtevek iz naslova vložka v nakup zemljišča (38.000,00 EUR), tako da je končni vtoževani znesek znašal 52.380,33 EUR. Takšno stanje jasno izhaja iz tožnikove opredelitve tožbenega zahtevka, pri katerem je vztrajal na zadnjem naroku (list. št. 180). Toženka je v zvezi s tem izjavila, da se strinja z (delnim) umikom tožbe, spremembi tožbe (zvišanju zahtevka iz naslova izgubljenega dobička) pa ni nasprotovala. Ker se je toženka spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremembi tožbe, ne da bi ji nasprotovala, se šteje, da je privolila v spremembo tožbe (drugi odstavek 185. člena ZPP). Zato prvemu sodišču ni bilo potrebno odločati o vprašanju dovolitve spremembe tožbe. Glede na to je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvo sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek.

6. V zvezi s povečanjem tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička toženka na naroku 26. 9. 2018, na katerem je bila glavna obravnava končana, ni uveljavljala ugovora zastaranja. Tega je prvič podala v pritožbi (glede zvišanega dela zahtevka iz naslova izgubljenega dobička v znesku 15.880,33 EUR). Na zadnjem naroku toženka ni podala nobenih trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost ugovora zastaranja. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2015 sicer navedel, da tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička zaradi zastaranja presežka ne zvišuje, vendar si je pozneje očitno premislil, saj je na naroku 26. 9. 2015 ta zahtevek zvišal. Toženka bi morala za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja podati ustrezno trditveno podlago, saj gre za njeno trditveno in dokazno breme (sklicevanje na tožnikove navedbe, podane pred spremembo tožbe, ne zadošča), vendar tega ni storila. Njen ugovor zastaranja tožbenega zahtevka iz naslova izgubljenega dobička v "presežku" (za znesek 15.880,33 EUR) zato ni utemeljen.

7. Glede zahtevka za izgubljeni dobiček in za povrnitev navadne škode je bilo o njegovi utemeljenosti pravnomočno odločeno z vmesno sodbo prvega sodišča z dne 18. 5. 2016, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča I Cp 2706/2016 z dne 14. 6. 2017. Zato so neupoštevne vse tiste pritožbene trditve, s katerimi toženka meri na ponovno presojo utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka (vprašanje nastanka škode oziroma obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti). Trditev, da bi moralo prvo sodišče na podlagi tretjega odstavka 243. člena OZ upoštevati tudi korist, ki jo je dosegel tožnik, je nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to je bil dogovor pogodbenih strank tak, da se nepremičnina po končani gradnji proda, iz kupnine pa poplačajo njihovi vložki ter razdeli dobiček po dogovorjenem ključu, zato o koristi tožnika (ta ne more obdržati nepremičnine) ni mogoče govoriti.

8. Toženkina vloga z dne 1. 6. 2018 (za "ponovno izvedbo dokaza") je bila podana po koncu prvega naroka 27. 11. 2015 in je prvo sodišče pravilno ni upoštevalo kot prepozne (prvi odstavek 286. člena ZPP). Enako velja za pripravljalno vlogo toženke z dne 26. 9. 2018. Toženka zmotno razlaga določbe 315. člena ZPP, saj drugi odstavek tega člena ne omogoča podajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov po končanem prvem naroku.

9. Prvo sodišče je z omenjeno vmesno sodbo ugotovilo, da je utemeljen zahtevek za povrnitev navadne škode (zaradi najetja višjih kreditov, kot bi bilo potrebno, če bi bil dogovorjeni posel realiziran, in v posledici tega plačevanje višjih izdatkov iz naslova obresti in stroškov teh kreditov, ter zaradi plačevanja nadomestila za stavbno zemljišče ter računov za vodo, ker dogovor o prodaji nepremičnine ni bil realiziran, pri čemer tožnik ni posestnik oziroma uporabnik nepremičnine). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženka ni obrazloženo ugovarjala višini tega zahtevka (skupno 8.500,00 EUR), zato se štejejo tožnikove trditve o nastanku te škode v višini 8.500,00 EUR za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Teh dejstev zato prvemu sodišču ni bilo treba presojati oziroma ugotavljati, saj jih ni bilo treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Toženka v odgovoru na tožbo ni zavzela nobenega stališča o višini te vtoževane škode. Navedla je le to, da nobena vtoževana terjatev še ni zapadla (tega ugovora v pritožbi ne uveljavlja), glede višine škode pa je svojo trditev, da le-ta še ni znana, očitno povezovala le z vtoževano škodo iz naslova izgubljenega dobička, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. V tem pogledu je prvo sodišče sledilo tudi izpovedbi tožnika, toženkina trditev, da "enostranska izjava tožnika ne zadošča dokaznim standardom po ZPP", pa je neupoštevna, saj ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil.

10. Prvo sodišče je izčrpno obrazložilo ugotovitev, da bi tožnik iz naslova izgubljenega dobička dosegel do konca marca 2009 43.880,33 EUR, če bi toženka izpolnila svoje pogodbene obveznosti (12. in 13. točka obrazložitve). Ob tem je pravilna tudi ugotovitev, da toženka ni obrazloženo prerekala teh izračunov tožnika (enako velja za pritožbeno grajo navedene ugotovitve prvega sodišča). Očitek o nerazumljivosti 14. točke obrazložitve ni umesten, saj prvo sodišče zneska 21.612,70 EUR iz naslova dobička ne pripisuje tožniku, ampak toženki (če bi bil sklenjeni dogovor realiziran).

11. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev toženke ne obstoji, saj tožnik zahteva le tisti del dobička, ki bi v primeru realizacije dogovora o skupni gradnji pripadel njemu, ne pa (tudi) toženki. V primeru prodaje nepremičnine v skladu z dogovorom pravdnih strank tožnik ne bo ponovno participiral pri delitvi dobička oziroma se mu bo iz tega naslova tedaj upoštevala prisojena terjatev v znesku 43.880,33 EUR.

12. Toženka utemeljeno graja odločitev o pravdnih stroških. Ker je tožnik zvišal tožbeni zahtevek iz naslova izgubljenega dobička za 15.880,33 EUR to pomeni, da je seštevek vrednosti vseh zahtevkov in s tem vrednost spornega predmeta (prvi odstavek 41. člena ZPP) znašala 190.380,33 EUR. Glede na umik tožbe iz naslova vložka v nepremičnino (38.000,00 EUR) znaša tožnikov uspeh v sporu okoli 80 %, toženkin uspeh pa približno 20 %. Odmera pravdnih stroškov po višini pritožbeno ni sporna. Glede na priznane pravdne stroške in uspeh strank je tožnik upravičen do pravdnih stroškov v znesku 10.036,10 EUR, toženka pa v znesku 3.165,42 EUR. Po pobotu je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 6.870,68 EUR.

13. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi glede odločitve o glavni stvari niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo v tem delu (353. člen ZPP). Odločitev o pravdnih stroških je glede na povedano spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena v zvezi s petim odstavkom 128. člena ZPP).

14. Toženka ni uspela s pritožbo glede glavne stvari, tožnik pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).