Appeal dismissed; collective agreement requires no proof of financial hardship for solidarity aid after 6 months sick leave.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po določbi četrte alineje 69. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije na predlog reprezentativnega sindikata pri delodajalcu ali delavca delavcu pripada solidarnostna pomoč v primeru daljše odsotnosti zaradi bolezni nad 6 mesecev v višini najmanj 300 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožnica v predlogu za plačilo solidarnostne pomoči dokazati poslabšanje svojega finančnega oziroma splošnega socialnega položaja, da bi bila upravičena do solidarnostne pomoči po navedeni določbi citirane kolektivne pogodbe. Iz kolektivne pogodbe tak pogoj ne izhaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj iz naslova solidarnostne pomoči tožnici plača 300,00 EUR za leto 2016 in 300,00 EUR za leto 2017, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Naložilo ji je še povračilo tožničinih stroškov postopka v višini 280,91 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Meni, da zgolj zahtevek tožnice za plačilo solidarnostne pomoči brez utemeljitve razloga ni dovolj. Sodišču prve stopnje očita, da se ni ukvarjalo s podlago zahtevka oziroma namenom kolektivne pogodbe oziroma njenega 69. člena. Meni, da je solidarnostna pomoč namenjena pomoči potrebnemu delavcu, ni pa to dodatno plačilo. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da za njeno izplačilo zadostuje predhodni izvensodni zahtevek in dokazani bolniški stalež nad 6 mesecev. Po njenem prepričanju mora skladno z dosedanjo sodno prakso v podobnih zadevah vsak upravičenec do pomoči izkazati, da jo potrebuje. Meni, da tožnica glede na osebno premoženjsko stanje ni upravičena do pomoči. Če bi bil namen solidarnostne pomoči, da je do nje upravičen vsak delavec, ki je več kot 6 mesecev v bolniškem staležu, ne glede na njegov socialni položaj in finančno stanje, bi bil po njenem mnenju tak člen nedvomno zapisan. Meni, da tožnica ni nič v drugačnem položaju, kot če bi delala in bi prejemala osebni dohodek, saj je njeno bolniško nadomestilo enako višini osebnega dohodka. Navaja, da mora reprezentativni sindikat situacijo delavca opisati, enako pa bi moral situacijo opisati tudi delavec sam, zgolj dopis s citiranim spornim določilom in zahtevo plačila 300,00 EUR pa po njenem mnenju ne predstavlja predloga za izplačilo solidarnostne pomoči. Ker meni, da tožnica ni izkazala pogojev, ki bi bili potrebni za izplačilo solidarnostne pomoči, predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne tožničin tožbeni zahtevek, oziroma odstop zadeve sodišču prve stopnje v ponovno postopanje in odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o obveznosti plačila solidarnostne pomoči za leti 2016 in 2017 tožnici na podlagi določbe četrte alineje 69. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 17/16 in nasl. – kolektivna pogodba), po kateri na predlog reprezentativnega sindikata pri delodajalcu ali delavca delavcu pripada solidarnostna pomoč v primeru daljše odsotnosti zaradi bolezni nad 6 mesecev v višini najmanj 300 EUR. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno materialnopravno stališče, da tožnici na podlagi navedene določbe pripada solidarnostna pomoč za leti 2016 in 2017.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi morala tožnica v predlogu za plačilo solidarnostne pomoči dokazati poslabšanje svojega finančnega oziroma splošnega socialnega položaja, da bi bila upravičena do solidarnostne pomoči po navedeni določbi citirane kolektivne pogodbe. Iz kolektivne pogodbe tak pogoj ne izhaja. Če bi se stranke kolektivne pogodbe dogovorile, da so delavci upravičeni do solidarnostne pomoči pod takim pogojem, bi tak pogoj vanjo zapisale. Ker to v kolektivni pogodbi ni zapisano, je treba sporno določbo brati skladno z njenim jezikovnim pomenom, iz katerega pa ne izhaja, da bi bil delavec upravičen do solidarnostne pomoči le, če bi se mu zaradi razloga, zaradi katerega je upravičen do solidarnostne pomoči (v tožničinem primeru bolezni), poslabšalo finančno stanje. Z uporabo namenske razlage ni mogoče zaobiti jezikovnega pomena pravne norme kot izhaja iz predpisa.

7. Zavrniti je treba tudi pritožbene navedbe, da je tožnica prejemala tudi v času bolniškega staleža dohodek, kot bi ga prejemala, če bi bila na delu, saj iz predpisov o zdravstvenem zavarovanju izhaja, da je nadomestilo plače za primer bolezni nižje od 100 % osnove (prim. 31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 9/92 in nasl. – ZZVZZ), to pa izhaja tudi iz obračuna tožničine plače za avgust 2018 (listina B 2).

8. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

9. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.