Court partially allows appeal reducing defendant's costs when plaintiff's claim is withdrawn after fulfillment.
Legislator summary
AI generatedThe court partially allowed the defendant's appeal, reducing the costs the defendant must pay to the plaintiff from 2,286.65 EUR to 914.38 EUR. The plaintiff had withdrawn the lawsuit only after the defendant fulfilled the request to remove a structure, arguing they should bear all costs due to the withdrawal. The court held that while the withdrawal triggered cost liability, both parties were negligent for failing to communicate the fulfillment, so costs were shared based on the procedural timeline.
Legislator headnote
AI generatedPrvi odstavek 156. člena ZPP; Če stranka umakne tožbo po izpolnitvi zahtevka, se stroški delno delijo, če je tudi toženec neskrben pri obveščanju o izpolnitvi.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na znesek 914,38 EUR.
V ostalem se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 110,45 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.
[JEDRO]
Toženec je namreč s tem, ko je zahtevek izpolnil, tega smiselno pripoznal, na podlagi ugotovljenih dejstev pa tudi ni mogoče zaključiti, da povoda za tožbo ni dal. Do teh stroškov bi bila tožnika skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP upravičena tudi, če bi takoj po izpolnitvi zahtevka tožbo umaknila. Na odločitev v tem delu tudi ne vpliva, ali je bil zahtevek utemeljen. Pomembno je le to, da je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve.
Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške, ki so jima nastali po izpolnitvi zahtevka, saj sta bili neskrbni in sta soprispevali k nastanku nepotrebnih pravdnih stroškov.
[OBRAZLOŽITEV]
1. V tej zadevi je sodišče zaradi umika tožbe postopek ustavilo. Z izpodbijanim sklepom je odločilo o stroških postopka. Tožencu je naložilo, da tožnikoma plača 2.286,65 EUR s pripadki.
2. Toženec zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožnikoma naloženo plačilo pravdnih stroškov toženca, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.
Navaja, da je bilo med strankama na naroku 23. 5. 2017 dogovorjeno, da bo toženec sporni jašek odstranil, kar je takoj po tem tudi storil. To dejstvo, navedeno v vlogi z dne 4. 10. 2018, ni bilo prerekano. Tožnika bi bila glede na soglasje o umiku jaška dolžna preveriti, ali je toženec obljubljeno izpolnil in nato ustrezno reagirati. Tožnika bi lahko že na naroku 16. 6. 2017, ko je sodišče odločilo o postavitvi izvedenca gradbene stroke, sodišče obvestila o prestavitvi jaška. Ker sta tožbo umaknila šele 25. 9. 2018, sta jo umaknila prepozno in zato do povrnitve stroškov postopka nista upravičena. Tožnika v sporu tudi nista uspela v celoti. Zahtevek, ki se nanaša na odstranitev odtočne cevi, je bil nesklepčen in bi moralo sodišče v tem delu tožbo zavreči. Tudi če bi štelo, da je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka, bi moralo upoštevati, da sta tožnika uspela le delno in odločiti, da stranki nosita stroške glede na uspeh v sporu.
3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Tožnika sta s tožbo zahtevala opustitev poseganja v lastninsko pravico na parceli 1317/4 k. o. X, še posebej pa odstranitev na tej parceli s strani toženca zgrajenega jaška. Zahtevala sta tudi, da toženec odtočno cev iz svoje greznice spelje tako, da odplake ne bodo iztekale na nepremičnino tožnikov. Toženec je jašek prestavil na svojo nepremičnino neposredno po naroku, ki je bil opravljen 23. 5. 2017. Takrat je odstranil tudi cev, iz katere naj bi po trditvah tožnikov odplake odtekale na njuno zemljišče 1 . Tožnika sta tožbo umaknila na naroku 25. 9. 2018. V času med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe je sodišče prve stopnje opravilo še narok 16. 6. 2017, postavilo izvedenca gradbene stroke, ki je izdelal izvedeniško mnenje ter opravilo narok 25. 9. 2018. Obema strankama so tako v času med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe nastali dodatni stroški.
6. Glede na opisan potek postopka in ravnanje ene in druge pravdne stranke pritožbeno sodišče, čeprav iz drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, odločitvi pritrjuje v delu, ko je tožencu naloženo plačilo stroškov, ki so tožnikoma nastali do trenutka, ko je toženec zahtevek izpolnil. Toženec je namreč s tem, ko je zahtevek izpolnil, tega smiselno pripoznal 2 , na podlagi ugotovljenih dejstev pa tudi ni mogoče zaključiti, da povoda za tožbo ni dal. Do teh stroškov bi bila tožnika skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP upravičena tudi, če bi takoj po izpolnitvi zahtevka tožbo umaknila. Na odločitev v tem delu tudi ne vpliva, ali je bil zahtevek utemeljen 3 . Pomembno je le to, da je do umika tožbe prišlo zaradi izpolnitve. Do pritožbenih navedb, da je bil zahtevek v delu, ki se nanaša na odstranitev cevi, neutemeljen oziroma tožba v tem delu nesklepčna, se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).
7. Ni pa mogoče odločitvi, ob sklicevanju na prvi odstavek 158. člena ZPP, pritrditi v delu, ki se nanaša na stroške, ki so strankama nastali že po izpolnitvi zahtevka. V zvezi s tem pritožnik utemeljeno opozarja, da je skrbnost, ki jo mora pokazati stranka v postopku, narekovala, da tožnika tudi v teku postopka preverjata dejansko stanje na svoji nepremičnini. To še posebej velja v konkretnem primeru, saj je toženec na naroku dne 23. 5. 2017 izrazil pripravljenost, da sporni jašek z nje odstrani. Ker sta bila tožnika glede tega očitno pasivna, sta posledično vse do naroka dne 25. 9. 2018 vztrajala pri tožbi in s tem sebi in tožencu povzročila nepotrebne stroške v smislu prvega odstavka 156. člena ZPP. Vendar pa po drugi strani tudi ni mogoče spregledati tega, kar izpostavlja sodišče prve stopnje, to je, da toženec ne sodišča ne tožnikov o svoji izpolnitvi ni obvestil. To bi lahko storil vsaj na naroku 16. 6. 2017, ko je sodišče postopek nadaljevalo in postavilo izvedenca gradbene stroke. Tudi on je bil torej neskrben in je soprispeval k nastanku nepotrebnih pravdnih stroškov. V takšnem položaju pa je ob upoštevanju prvega odstavka 156. člena ZPP utemeljeno, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške, ki so jima v tem delu postopka nastali.
8. Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožnikoma, zmanjšalo na znesek 914,38 EUR. V tem znesku so zajeti stroški, ki so tožnikoma nastali do trenutka, ko je toženec zahtevek izpolnil. Ob upoštevanju odmere, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje in ni izpodbijana, gre za nagrado za sestavo tožbe (440 točk), nagrado za udeležbo na naroku dne 4. 4. 2017 (440 točk) in naroku 23. 5. 2017 (220 točk), nagrado za odsotnost iz pisarne (40 točk) ter pavšalni znesek materialnih stroškov (21,4 točke), skupaj torej 1.161,4 točke. To ob upoštevanju vrednosti točke, ki je veljala v času, ko je sodišče o stroških odločalo (0,459 EUR), znaša 533,08 EUR. Pritožbeno sodišče je k temu znesku prištelo še kilometrino (7,4 EUR), 22 % DDV (118,90 EUR) ter plačano takso za postopek pred sodiščem prve stopnje (255,00 EUR), kar skupaj znaša 914,38 EUR.
9. Toženec je s pritožbo delno uspel in je zato na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP upravičen do povračila sorazmernega dela pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenjuje v višini približno 20 %, saj je delno uspel v delu, v katerem je odločeno, da mora povrniti stroške tožnikoma, ni pa uspel s predlogom, da sta tudi tožnika dolžna njemu povrniti stroške. Pritožbeno sodišče je tožencu na podlagi Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) priznalo za sestavo pritožbe priglašenih 375 točk (tar. št. 22 OT), za končno poročilo stranki 50 točk (tar. št. 39) in za materialne stroške 8,5 točke (11. člen OT), skupaj 433,5 točk. To ob upoštevanju vrednosti točke na dan odmere (0,6 EUR) znaša 425,60 EUR, skupaj z 22 % DDV (93,63 EUR) pa 519,23 EUR. K temu znesku je pritožbeno sodišče prištelo še plačano takso za pritožbo v višini 33,00 EUR in tako tožencu priznalo 552,23 EUR pritožbenih stroškov. Ob upoštevanju uspeha je upravičen do povračila 110,45 EUR. Te stroške sta tožnika dolžna tožencu povrniti v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.
1 Gre za trditve toženca v vlogi z dne 4. 10. 2018 (list. št. 119), ki jim tožnika nista oporekala.
2 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 46.
3 V sklop presoje utemeljenosti sodi tudi presoja sklepčnosti tožbe. Morebitna nesklepčnost zato narekuje zavrnitev zahtevka in ne zavrženje tožbe.