Supreme Court dismisses tax appeal claiming unconstitutional annual loss offset limits violate equality rights.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Zgolj zatrjevanje protiustavnosti drugega odstavka 97. člena ZDoh-2, ker se revident ne strinja z veljavno zakonsko ureditvijo, samo po sebi ne zadosti pravnemu standardu pomembnega pravnega vprašanja. Temeljno izhodišče ZDoh-2 je, da se izgube lahko poračunajo s pozitivnimi davčnimi osnovami za dobiček iz kapitala, doseženimi v istem davčnem letu, in po kateri se poračun opravi na letni ravni. Zakonodajalec v okviru svojih pristojnosti lahko določi izjeme, pri čemer je bistvenega pomena, da vse enake primere obravnava enako. V obravnavanem primeru se je zakonodajalec odločil samo za eno izjemo (tretji odstavek 97. člena ZDoh-2), ki pa je v bistvenem drugačna od obravnavane zadeve. Zato zatrjevana neustavnost z vidika 14. in 22. člena Ustave tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 64 01162 z dne 30. 6. 2015, s katero je prvostopenjski davčni organ tožniku odmeril dohodnino od dobička od osvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2014 v znesku 988,89 EUR. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnil z odločbo, št. DT-499-05-75/2015 z dne 26. 1. 2016.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da odločbo prvostopenjskega davčnega organa odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

K. I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. 1 Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident meni, da gre v konkretnem primeru po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (proti)ustavnosti določbe drugega odstavka 97. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), ki omejuje pravico do zmanjševanja pozitivne davčne osnove z ustvarjenimi izgubami na koledarsko leto, to je na leto, za katero se odmerja dohodnina, in ne omogoča pobota pozitivnih in negativnih davčnih osnov (dobičkov in izgub) posamičnih obdavčljivih dogodkov nastalih v različnih koledarskih letih. Po mnenju revidenta je stališče sodišča prve stopnje, da določba drugega odstavka 97. člena ZDoh-2 ni neustavna, napačno, zaradi tega pa je izpodbijana sodba v celoti nezakonita in materialnopravno zmotna. Časovno omejevanje pravice do zmanjševanja pozitivne davčne osnove z ustvarjenimi izgubami je v nasprotju s temeljnimi pravicami, pravnimi načeli in civilizacijskimi normami, in sicer s pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča opisano vprašanje ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je presplošno. Zgolj zatrjevanje protiustavnosti drugega odstavka 97. člena ZDoh-2, ker se revident ne strinja z veljavno zakonsko ureditvijo, samo po sebi ne zadosti pravnemu standardu pomembnega pravnega vprašanja. Temeljno izhodišče ZDoh-2 je, da se izgube lahko poračunajo s pozitivnimi davčnimi osnovami za dobiček iz kapitala, doseženimi v istem davčnem letu, in po kateri se poračun opravi na letni ravni. Zakonodajalec v okviru svojih pristojnosti lahko določi izjeme, pri čemer je bistvenega pomena, da vse enake primere obravnava enako. V obravnavanem primeru se je zakonodajalec odločil samo za eno izjemo (tretji odstavek 97. člena ZDoh-2), ki pa je v bistvenem drugačna od obravnavane zadeve. Zato zatrjevana neustavnost z vidika 14. in 22. člena Ustave tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

K II. točki izreka:

8. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 54. člena in prvem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

1 V obravnavani zadevi je bila sodba sodišča prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), zato se v postopku pred Vrhovnim sodiščem določbe tega zakona ne uporabljajo (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).