Court allows appeal against mandatory outpatient psychiatric treatment, ruling voluntary non-compliance insufficient for hospitalization without high recidivism risk.

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen obdolženi A. A. s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani VII K 48082/2013 z dne 16. 1. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 48082/2013 z dne 4. 5. 2017,

ustavi.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun, prav tako pa na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenjujejo proračun tudi potrebni izdatki in nagrada postavljene zagovornice.

[JEDRO]

Samo samovoljna opustitev psihiatričnega zdravljenja na prostosti ne zadošča, da se lahko ukrep spremeni v obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu. Izkazana mora biti verjetnost, da bi zaradi opustitve zdravljenja obdolženka lahko storila kakšno kataloško kaznivo dejanje iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat iz šestega odstavka 25. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženo A. A. odločil, da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nadaljuje. Prvo sodišče je odločilo še o stroških kazenskega postopka.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo zagovornica obdolženke iz "vseh pritožbenih razlogov". Pritožnica je predlagala, da se izvrševanje prostostnega varnostnega ukrepa ustavi. Smiselno enako je zapisala v svoji vlogi tudi obdolženka, ki jo je tako kot sodišče prve stopnje, tudi sodišče druge stopnje štelo kot pritožbo.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je v ponovnem odločanju ali se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti zoper obdolženo A. A. nadaljuje na seji zaslišalo lečečo zdravnico A. A., B. B. B. B. je svojo oceno, ki jo je posredovala sodišču (list. št. 312), da se obdolženi prostostni varnostni ukrep spremeni v hospitalnega utemeljevala s tem, da bi bilo pravzaprav potrebno daljše opazovanje obdolženke tako, da bi bila nastanjena v ustanovi. Prav tako je še povedala, da je svojo oceno podala na podlagi podatkov v spisu. Nadalje, da je bil zadnji kontakt z obdolženko 26. 3. 2018 in da se ni odzivala na ambulantne kontrole, kakor tudi, da je obdolženka odklanjala zdravljenje. Skratka B. B. ni mogla objektivno ugotovitvi psihičnega stanja, se je pa strinjala z mnenjem zdravnika C. C., specialista na področju psihiatrije. Zdravnik C. C. je za obdolženko sicer v nepravdnem postopku 8. 1. 2018 izdelal izvedensko mnenje in ob pregledu v decembru 2017 ugotovil, da ni kazala znakov duševne bolezni ali duševne zaostalosti, da ni odvisna od alkohola ali drugih psihoaktivnih substanc, ki bi vplivale na njeno psihofizično stanje. Ugotovil pa je, oziroma zapisal, da obdolženka obiskuje ambulanto zdravnice B. B. in da prejema ustrezno medikamentozo.

5. Obe pritožbi sta izpostavili dejstvo, da se obdolženka ne zdravi, da ne jemlje nobenih zdravil, da je bil dogodek v letu 2012, ki je bil podlaga za izrek varnostnega ukrepa zgolj trenutna negativna epizoda v življenju obdolženke, ki ni ne preje ne kasneje izvršila nobenega kaznivega dejanja.

6. Ko sodišče presoja podlago za izrek varnostnega ukrepa, kakor tudi ko se ukvarja z vprašanjem, ali je potrebno nadaljevati izvrševanje varnostnega ukrepa, mora vedno ugotoviti, če so zato izpolnjeni pogoji. Če obdolženec zdravljenje samovoljno opusti, se lahko obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti nadomesti s hospitalnim zdravljenjem, ampak samo ob pogojih, ki jih določa varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Skratka, če ugotovi, da so izkazane okoliščine, da bi obdolženec, ki mu je pravnomočno izrečen varnostni ukrep ob takšni samovoljni opustitvi lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Če je prognoza negativna, potem tudi ni možno spremeniti obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti z prostostnim varnostnim ukrepom (hospitalni). Ker je že prvo sodišče ugotovilo, da obdolženka pred in po storitvi kaznivega dejanja, ki je bil predmet tega kazenskega postopka, ni storila kaznivega dejanja, se iz teh razlogov seveda tudi samo po sebi omaja prognoza ponovitve hujšega kaznivega dejanja, zlasti specifičnega, pri čemer je po podatkih spisa mogoče tudi ugotoviti, da je bila obdolženka nad ravnanjem oškodovancev presenečena, prestrašena in da je tako kot je nakazala tudi zdravnica B. B. ravnala v stanju, ki ga tisti trenutek ni zmogla racionalno presoditi. Ob nadaljnji ugotovitvi, da obdolženka praktično od decembra 2016 ne jemlje nobenega zdravila ("strupa", kot se je izrazila v pismu z dne 12. 11. 2018; list. št. 410) in ker je tudi zdravnica B. B. povedala, da najmanj od marca 2018 odklanja zdravljenje in terapijo in ker je tudi sodišče samo ugotovilo, da kljub opustitvi obveznega zdravljenja niti na ravni suma ni nobenega ekcesnega dejanja, še manj pa kaznivega dejanja, je zato pritožbeno sodišče presodilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa, pa čeprav prostostnega, nepotrebno. Prav tako tudi nesmotrno, saj zdravljenje ne poteka že več kot eno leto in da niso izkazani pogoji iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1. Zato je pritožbeno sodišče izvrševanje varnostnega ukrepa, ki je bil pravnomočno izrečen obdolženi A. A., ustavilo.

7. Odločba o stroških je posledica ustavitve izvrševanja varnostnega ukrepa in temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP, stroškovno glede postavljene zagovornice pa na temelju prvega odstavka 97. člena ZKP.