Appeal against revocation of first-instance ruling dismissed as law permits appeal only against revocation of judgments.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the appellant's appeal against the second-instance court's decision to revoke a first-instance ruling. The first instance had rejected a request to revoke a clause on enforceability due to proper service of documents, while the second instance revoked this ruling because it failed to verify the appellant's actual residence. The court held that the specific appeal provision only applies when a judgment is revoked, not when a procedural ruling is revoked.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku 357.a odst. 1; Zakon o izvršbi in zavarovanju 42. odst. 3: An appeal under the specified provision is admissible only against the revocation of a judgment, not against the revocation of a procedural ruling.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrže.
[JEDRO]
Zakon posebno pritožbo zoper razveljavitveni sklep predvideva le za primer, ko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in ne tudi v primeru, ko razveljavi prvostopenjski sklep.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog toženca za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe istega sodišča Pd 83/2017 z dne 28. 6. 2017 in za vročitev tožbe tožencu v odgovor. Odločitev temelji na ugotovitvi, da sta bili tožencu pravilno vročeni tako tožba kot tudi zamudna sodba, saj je v hišni predalčnik prejel obe obvestili o poštnih pošiljkah in o tem, da ju lahko prevzame v roku 15 dni. Ker tega ni storil, je nastopila fikcija vročitve, pošiljki pa sta bili zaradi odprtega hišnega predalčnika vrnjeni sodišču.
2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Presodilo je, da je sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v toženčevo pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva, ker ni presojalo, ali je bil toženec v dneh, ko se je opravljala vročitev tožbe in zamudne sodbe, odstoten z naslova prijavljenega stalnega bivališča in dejansko preseljen na naslov v Nemčiji. Sodišču prve stopnje je naložilo, da tožencu omogoči dokazovanje, da v spornem času ni bival na prijavljenem naslovu.
3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi prvostopenjskega sklepa je pritožbo vložil tožnik. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker sodišče druge stopnje o zadevi ni odločilo, ne da bi vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V konkretnem primeru niso podane izjemne okoliščine, zaradi katerih sodišče druge stopnje o zadevi ne bi moglo odločiti samo, brez vrnitve zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek in takšnih okoliščin drugostopenjsko sodišče niti ni navedlo. Vrnitev zadeve na prvo stopnjo bi povzročila hujšo kršitev pravice tožnika do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
4. Pritožba ni dovoljena.
5. V skladu s prvim odstavkom 357.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je dovoljena pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. O pritožbi odloča Vrhovno sodišče. Zakon posebno pritožbo zoper razveljavitveni sklep predvideva le za primer, ko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in ne tudi v primeru, ko razveljavi prvostopenjski sklep.
6. Vrhovno sodišče je v sklepu Cp 15/2018 z dne 16. 5. 2018 že zavzelo stališče, da določba 366. člena ZPP 1 ne more biti podlaga, po kateri bi bilo pravno sredstvo iz 357.a člena dopustno tudi v primerih, ko višje sodišče (v pravdnem postopku) razveljavi določen sklep sodišča prve stopnje (npr. sklep o izvedenini, o oprostitvi plačila sodne takse, o izdaji začasne odredbe). Določba 366. člena ZPP se nanaša na pritožbeni postopek pred sodiščem druge stopnje, pritožba zoper razveljavitveni sklep po 357.a členu ZPP pa je samostojni pravni institut.
7. ZPP nima posebnih določb o postopku razveljavitve neutemeljenega potrdila (klavzule) o pravnomočnosti, zato se v skladu s sodno prakso za ta postopek uporablja določba tretjega odstavka 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami) o razveljavitvi neutemeljenega potrdila o izvršljivosti. V skladu s prvim odstavkom 18. člena ZIZ se odločbe v postopku izvršbe in zavarovanja izdajo v obliki sklepa, zato je treba odgovoriti tudi na vprašanje, ali ima odločitev o predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti značaj sodbe v smislu določb ZPP. S sodbo sodišče odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. Potrdilo (klavzula) o pravnomočnosti in izvršljivosti ni odločanje o zahtevku, to je o glavni stvari, saj predstavlja le ugotovitev, da je odločitev sodišča postala tudi pravnomočna in izvršljiva, takšno potrdilo pa sodišče, če ugotovi, da je neutemeljeno, lahko razveljavi s sklepom na predlog ali po uradni dolžnosti.
8. Ker določba 357.a člena ZPP ne omogoča pritožbe zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil razveljavljen sklep sodišča prve stopnje, ki po svoji naravi ni ekvivalenten sodbi, izdani v pravdnem postopku, je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP pritožbo toženca zavrglo kot nedovoljeno.
1 Ta določa, da se v postopku o pritožbi zoper sklep smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo.