Appeal dismissed; court upheld costs allocation where one party failed partially while the other incurred no special costs.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's challenge to the first-instance judgment regarding the allocation of litigation costs. The appellant argued that the lower court failed to justify denying reimbursement for specific preparatory motions and incorrectly applied cost-sharing rules. The court ruled that the first instance correctly awarded all necessary costs to the respondent because the appellant's partial failure to succeed did not generate special costs for the respondent, allowing the court to order the appellant to bear the entire cost burden under the relevant procedural statute.
Legislator headnote
AI generatedZPP 154. člen 3. odstavek; ZPP 156. člen 1. odstavek; ZPP 158. člen 1. odstavek: When a plaintiff partially fails in their claim but the defendant incurs no special costs due to that partial failure, the court may order the plaintiff to pay all costs despite the plaintiff's partial success.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sklepa (točka II izreka) potrdi.
II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Sodišče je o stroških pravilno odločilo ob upoštevanju določbe prvega odstavka 158. člena ZPP in tožniku utemeljeno priznalo potrebne stroške postopka do umika tožbe, saj o dopustitvi spremembe tožbe do umika ni odločilo. Pravilno pa je tudi toženi stranki na podlagi 1. odstavka 156. člena ZPP priznalo stroške, ki jih je imela zaradi tožnikove spremembe tožbe. Tožnik sicer ni uspel s celotnim zahtevkom, vendar pa zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški, zato lahko ob uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, če nasprotna stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je v I. točki izreka ustavilo postopek. V II. točki izreka sklepa je odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 115,20 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.
2. Zoper II. točko izreka sklepa vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje toženi stranki ni priznalo stroškov za pripravljalno vlogo z dne 23. 4. 2018, pri tem pa ni navedlo razlogov, zakaj. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno in popolno, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.
5. Sodišče je o stroških pravilno odločilo ob upoštevanju določbe prvega odstavka 158. člena ZPP in tožniku utemeljeno priznalo potrebne stroške postopka do umika tožbe, saj o dopustitvi spremembe tožbe do umika ni odločilo. Pravilno pa je tudi toženi stranki na podlagi 1. odstavka 156. člena ZPP priznalo stroške, ki jih je imela zaradi tožnikove spremembe tožbe. Tožnik sicer ni uspel s celotnim zahtevkom, vendar pa zaradi tega toženi stranki niso nastali posebni stroški, zato lahko ob uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, če nasprotna stranka ni uspela s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku priznati le sorazmeren del stroškov, glede na njegov uspeh.
6. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na podlagi prvega odstavka 156. člena ZPP priznalo vse potrebne stroške, in sicer tiste stroške, ki jih je tožena stranka imela zaradi tožnikove spremembe tožbe (pripravljalno vlogo z dne 28. 12. 2018), sem pa stroški tožene stranke v zvezi s pripravljalno vlogo z dne 23. 4. 2018 ne sodijo, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.
7. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).
8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).