Appeal dismissed; pre-trial costs rejected for direct protection claims and non-applicable mediation law.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato se stroški predpravdnega postopka ne štejejo kot potrebni strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba se glede teh stroškov neutemeljeno sklicuje na 27. člen ZDOdv, ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka (takrat še na Državno pravobranilstvo RS) v letu 2016 niti še ni veljal.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je postopek delno ustavilo, sicer pa je tožbenemu zahtevku iz naslova dodatka za stalno pripravljenost v pretežnem delu ugodilo, le v manjšem delu ga je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka v 8 dneh povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 715,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka do plačila.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče za drugo pripravljalno vlogo zmotno priznalo le 50 točk, kot da je šlo za dopis, namesto 300 točk (tar. št. 15/2 OT), saj je šlo za vlogo z dodatnimi navedbami in dokaznimi predlogi. Sodišče mu neutemeljeno ni priznalo stroška glede predpravdnega zahtevka v višini 400 točk. Sklicuje se na prvi odstavek 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv, Ur. l. RS, št. 23/2017). Predlaga, da se pritožbi ugodi in se odločitev o stroških spremeni tako, da se mu priznajo še navedeni stroški postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

5. Tožnik se neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojenih stroškov postopka.

6. Ni res, da bi mu moralo sodišče prve stopnje glede vloge z dne 2. 7. 2018 priznati 300 točk po tar. št. 15/2 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), ne zgolj 50 točk po tar. št. 39/3 OT. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik po vložitvi prve pripravljalne vloge, za katero mu je sodišče priznalo 300 točk (tar. št. 15/2 OT), še preden bi tožena stranka odgovorila na navedbe iz te vloge, že vložil novo vlogo, v kateri pa je ponovil predhodno podana stališča, predlagal zaslišanje prič ter predložil dve listini, na kateri se je skliceval že predhodno. Zato mu je za to vlogo utemeljeno priznalo le 50 točk (tar. št. 39/3 OT).

7. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo tudi o tem, da tožnik ni upravičen do povračila stroškov predsodnega postopka. Predmet pravde je denarna terjatev, za katero velja neposredno sodno varstvo, zato se stroški predpravdnega postopka ne štejejo kot potrebni strošek postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožba se glede teh stroškov neutemeljeno sklicuje na 27. člen Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv, Ur. l. RS, št. 23/2017), ki določa predhodni postopek poskusa mirne rešitve spora, saj ta zakon v času vložitve tožnikovega zahtevka (takrat še na Državno pravobranilstvo RS) v letu 2016 niti še ni veljal. Tudi sicer bo vprašljiva uporaba 27. člena ZDOdv v delovnih sporih, saj po šestem odstavku tega člena določbe glede predhodnega postopka ne veljajo za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).