Higher court transfers criminal case to Maribor due to perceived bias from former judge colleagues.

Za odločanje v tej zadevi se določi Okrajno sodišče v Mariboru.

[JEDRO]

Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je za to očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo videza nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

Sodišče mora tako poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da je zagotovljen tudi zunanji videz nepristranskosti sojenja. Takšno stališče izhaja tudi iz novejše prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, v skladu s katero je potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti objektivni preizkus nepristranskosti sodišča in presoditi, ali je odnos med sodniki in strankami postopka (v konkretnem primeru obdolženega A. A.) takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču (prim. odločbo Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, Bochan proti Ukrajini z dne 5. 2. 2015, Ramljak proti Hrvaški z dne 27. 6. 2017 in Kristiansen proti Norveški z dne 17. 6. 2015, Ghulyan proti Armeniji z dne 24. 1. 2019, ter tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Predsednica Okrajnega sodišča v Y okrajna sodnica B. B., je dne 9. 5. 2019 podala predlog za prenos krajevne pristojnosti v zadevi Okrajnega sodišča v Y I K 10335/2019, zoper obdolžena A. A. in C. C., zaradi kaznivega dejanja protizakonitega, nepristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V predlogu navaja, da je obdolženi A. A. upokojeni sodnik, ki je pred upokojitvijo dne 31. 7. 2017 svojo funkcijo opravljal na Okrajnem sodišču v Y v času od 1. 8. 1981 do 30. 6. 2011 pa je tudi opravljal vodstveno funkcijo na tem sodišču. Na Okrajnem sodišču v Y delajo le trije sodniki, in sicer ona, sodnik D. D. ter E. E., pri čemer sta s sodnikom D. D. zaradi reorganizacije z dnem 1. 1. 2005 prešla na Okrajno sodišče v Y, sodnik E. E. pa je na Okrajnem sodišču v Y sodnik od 14. 12. 2004. Glede na navedeno meni, da so podane okoliščine, ki utegnejo pri procesnih udeležencih in v širšem okolju vzbuditi dvom v nepristranskost odločanja.

2. Predlog je utemeljen.

3. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je za to očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v sodni praksi pa se je izoblikovalo stališče, da je tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo videza nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišče mora tako poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti paziti, da je zagotovljen tudi zunanji videz nepristranskosti sojenja. Takšno stališče izhaja tudi iz novejše prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, v skladu s katero je potrebno v vsakem konkretnem primeru opraviti objektivni preizkus nepristranskosti sodišča in presoditi, ali je odnos med sodniki in strankami postopka (v konkretnem primeru obdolženega A. A.) takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču ( prim. odločbo Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, Bochan proti Ukrajini z dne 5. 2. 2015, Ramljak proti Hrvaški z dne 27. 6. 2017 in Kristiansen proti Norveški z dne 17. 6. 2015, Ghulyan proti Armeniji z dne 24. 1. 2019, ter tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018).

4. V konkretni zadevi je bil obdolženec dlje časa sodnik na Okrajnem sodišču v Y, saj iz predloga predsednice tega sodišča izhaja, da je na tem sodišču opravljal vodstveno funkcijo od 1. 8. 1981 do 30. 6. 2011, dne 31. 7. 2017 pa se je upokojil. Na Okrajnem sodišču v Y pa so zaposleni le trije sodniki, kar je razvidno iz Letnega razporeda dela sodnikov na tem sodišču, in sicer so to okrajna sodnica B. B., ki je tudi predsednica sodišča, okrajni sodnik E. E., ki je namestnik predsednice sodišča ter okrajni sodnik D. D. Ti sodniki pa so bili dlje časa tudi sodelavci obdolženega A. A., saj predsednica sodišča, okrajna sodnica B. B. in okrajni sodnik D. D. sodita na Okrajnem sodišču v Y od 1. 1. 2005, okrajni sodnik E. E. pa od 14. 12. 2004. Navedene okoliščine tako predstavljajo tehten razlog, zaradi katerega bi lahko bil ustvarjen videz pristranskosti, če bi o zadevi odločal katerikoli sodnik Okrajnega sodišča v Y, zaradi česar je podan tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti. Ker ni zagotovljenega zunanjega videza nepristranskosti, je Višje sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 35. člena ZKP predlogu predsednice Okrajnega sodišča v Y ugodilo in odločilo, da se za odločanje v obravnavani zadevi določi drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v Mariboru.

5. Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 35. člena ZKP).