Appeal court awards severance pay when employer transfer triggers automatic employee rights transfer under ZDR-1.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati odpravnino v višini 3.209,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.164,10 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, na fiduciarni račun pooblaščenke pri banki A. d. d., ekspozitura B., št. ...."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 214,20 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

[JEDRO]

Z dnem 1. 1. 2016 ni prišlo le do dejanskega prenosa, temveč tudi do pravnega prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. V primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Glede na zakonsko ureditev in sodno prakso SEU odpovedi pogodb o zaposlitvi delodajalca prenosnika niso bile potrebne in so zato brez pravnega učinka. S 1. 1. 2016 so pravice in obveznosti delavcev voznikov iz delovnih razmerij prešle direktno na novega prevzemnika, tj. na toženo stranko. Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem. Ker je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. 1. 2016, ko je že bil prevzet k novemu delodajalcu, ta odpoved nima pravnega učinka.

Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sedmi odstavek 75. člena ZDR-1 o tožnikovi odklonitvi prehoda in dejanskega opravljanja dela pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku. Okoliščine glede tožnikovega odklanjanja prehoda k novemu delodajalcu (povezane tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 27. 11. 2015) za vprašanje prenosa niso odločilne. Relevantne bi bile v primeru izredne odpovedi s strani dotedanjega delodajalca, za kar pa ni šlo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in plačati odpravnino v višini 3.209,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 dalje. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 539,33 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da dejanski prenos prevozne dejavnosti k toženi stranki pomeni tudi prevzem delavcev voznikov vključno s tožnikom. Dejanski prenos se je začel 1. 1. 2016 in zaključil 8. 3. 2016, ko je bil tožnik že zaposlen pri toženi stranki. Zato nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni bil prevzet k toženi stranki na podlagi 75. člena ZDR-1. Odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani C.C. s. p. ni imela več pravnih učinkov. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri C.C.. Vendar pa tožnik ni opustil namere zaposlitve pri toženi stranki in je prenehal vztrajati pri zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu C.C.. Odpoved, datirana s 5. 12. 2015, je bila 5. 1. 2016 podpisana na željo dotedanjega delodajalca C.C., ki je tožnika k temu pozval 28. 12. 2015, sklicujoč se na to, da mora urediti svoj status, povezan s prenehanjem opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika. Tožnik je pri toženi stranki nadaljeval z opravljanjem dela, tudi je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi pred upokojitvijo C.C. v letu 2016. Zato je šlo za prezaposlitev tožnika in se tožena stranka šteje za delodajalca prevzemnika. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka prereka navedbe tožnika v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik pri prejšnjem delodajalcu C.C. s. p. opravljal enako delo z istim tovornim vozilom in sodeloval z istim disponentom D.D. kot pri toženi stranki. Tovorna vozila v lasti C.C. s. p. so bila od 1. 1. 2016 dalje oddana v najem toženi stranki. Vsem voznikom, ki so bili zaposleni pri C.C., so bile zaradi njegove predvidene upokojitve v letu 2016 podane odpovedi pogodb o zaposlitvi s ponudbami novih pogodb o zaposlitvi pri toženi stranki, ki so jih vozniki, z izjemo tožnika, tudi podpisali. Presečni datum prenosa je bil 1. 1. 2016 in s tem dnem so vozniki pričeli opravljati prevoze pri toženi stranki. Tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da presečni datum prenosa izhaja iz notarskega zapisa SV 332/2016. Pri toženi stranki so se takrat zaposlili vsi vozniki, ki so prej opravljali prevoze pri C.C. kot samostojnemu podjetniku. Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 12. 2015 s 6. 1. 2016. Pred tem je sam odpovedal pogodbo o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu 5. 1. oziroma 6. 1. 2016, ki jo je zanj v podpis pripravil ta delodajalec 5. 12. 2015.

7. Če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, preidejo po prvem odstavku 75. člena ZDR-1 pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Prejšnji delodajalec C.C. je kot samostojni podjetnik na toženo stranko prenesel del podjetja, in sicer opravljanje prevozne dejavnosti. Tožena stranka je z opravljanjem dejavnosti prevozništva pričela 1. 1. 2016. Po dogovoru med C.C. s. p. in zakonito zastopnico tožene stranke so bili k toženi stranki prevzeti delavci vozniki in prenesena delovna sredstva, pri čemer pa lastništvo delovnih sredstev ni pomembno. Bistveno je, da jih novi delodajalec uporablja za opravljanje iste dejavnosti (prim. sodbo SEU št. C-509/14, Aira Pascual in drugi z dne 26. 11. 2015), ne pa da je C.C. marca 2016 na E.E. s. p. prenesel lastništvo na sredstvih.

8. Ob navedenih dejanskih ugotovitvah z dnem 1. 1. 2016 ni prišlo le do dejanskega prenosa, temveč tudi do pravnega prenosa (dela) podjetja in s tem do spremembe delodajalca po prvem odstavku 75. člena ZDR-1. V primeru prenosa podjetja ali dela podjetja že na podlagi zakona pride do avtomatičnega prenosa pravic, ki jih je imel delavec na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. Zakon za te primere ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Glede na zakonsko ureditev in sodno prakso SEU odpovedi pogodb o zaposlitvi delodajalca prenosnika niso bile potrebne in so zato brez pravnega učinka. S 1. 1. 2016 so pravice in obveznosti delavcev voznikov iz delovnih razmerij prešle direktno na novega prevzemnika, tj. na toženo stranko. Prevzemnik vstopi v pravni položaj delodajalca prenosnika nasproti vsem delavcem. Ker je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. 1. 2016, ko je že bil prevzet k novemu delodajalcu, ta odpoved nima pravnega učinka.

9. Sodišče prve stopnje se zmotno sklicuje na sedmi odstavek 75. člena ZDR-1 o tožnikovi odklonitvi prehoda in dejanskega opravljanja dela pri toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku. Okoliščine glede tožnikovega odklanjanja prehoda k novemu delodajalcu (povezane tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove z dne 27. 11. 2015) za vprašanje prenosa niso odločilne. Relevantne bi bile v primeru izredne odpovedi s strani dotedanjega delodajalca, za kar pa ni šlo. Tožena stranka celo vseskozi nasprotuje temu, da je šlo za pravni prenos dela podjetja (prevozne dejavnosti) s samostojnega podjetnika na toženo stranko. Tožnik o okoliščinah prenosa, o datumu prenosa, razlogih za prenos ter njegovih pravnih, ekonomskih in socialnih posledicah in predvidenih ukrepih zanj, ni bil obveščen skladno s 76. členom ZDR-1, da bi ga sploh lahko veljavno odklonil.

10. Ker je s 1. 1. 2016 prišlo do spremembe delodajalca po samem zakonu, je potrebno upoštevati delovno dobo pri obeh delodajalcih, tj. pri samostojnem podjetniku C.C. kot delodajalcu prenosniku in toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, ki v tožnikovem primeru presega pet let. Zato je tožnik upravičen odpravnine ob upokojitvi v znesku 3.209,28 EUR skladno s prvim odstavkom 132. člena ZDR-1.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo odpravnine ob upokojitvi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2016 dalje.

12. Zaradi uspeha tožnika v pritožbenem postopku se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z OT kot potrebne stroške priznalo 300 točk za tožbo, 225 točk oziroma skupaj 450 točk za dve pripravljalni vlogi, 300 točk za prvi narok dne 6. 4. 2018, 150 točk za drugi narok dne 15. 6. 2018, 160 točk za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na oba naroka, 300 točk urnine za oba naroka, 74,00 EUR za kilometrino na relaciji Maribor - Ormož - Maribor ter 7,60 točk za pavšalne izdatke. Ob upoštevanju 22 % DDV in sodne takse 140,00 EUR stroški tožnika za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 1.164,10 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

13. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o pritožbenih stroških. Tožnik je v pritožbenem postopku uspel v celoti, zato mu je tožena stranka, ki krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti 375 točk za pritožbo, 2 % materialne stroške, povečano za 22 % DDV, kar znaša skupaj 214,20 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.