Supreme Court allows partial review regarding water usage compensation retroactivity and statute of limitations under ZV-1.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali odmera obveznosti plačila nadomestila za rabo vode na podlagi 199.b člena ZV-1 za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013 v nasprotju z 2., 33. in 155. členom Ustave Republike Slovenije posega v pravni položaj zavezancev, ki so v tem obdobju rabili vodo brez podeljene vodne pravice?

[JEDRO]

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali odmera obveznosti plačila nadomestila za rabo vode na podlagi 199.b člena ZV-1 za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2013 v nasprotju z 2., 33. in 155. členom Ustave Republike Slovenije posega v pravni položaj zavezancev, ki so v tem obdobju rabili vodo brez podeljene vodne pravice?

[OBRAZLOŽITEV]

1. Upravno sodišče Republike Slovenije je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje, št. 42602-7/2014-6 z dne 9. 12. 2014, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 3555-9/2015-2 z dne 27. 5. 2015, s katero je odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati nadomestilo za rabo vode za obdobje od 1. 1. 2005 do podelitve vodnega dovoljenja št. 35537-33/2012-7 za neposredno rabo vode za dejavnost proizvodnje brezalkoholnih pijač, z odvzemom iz javnega vodovoda ter naložilo plačilo vodne pravice od dokončnosti navedenega vodnega dovoljenja do 31. 12. 2013, v skupnem znesku 13.492,00 EUR, v sedmih obrokih.

2. Iz sodbe izhaja, da je Upravno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka že v letu 2005, kot tudi še v obdobju do uveljavitve novele C k Zakonu o vodah (v nadaljevanju ZV-1) rabila vodo, za katero je predpisana pridobitev vodnega dovoljenja, ter da ji je bilo vodno dovoljenje izdano šele z odločbo z dne 14. 2. 2013, ki je postala pravnomočna dne 2. 3. 2013. Odločitev upravnega organa, oprto na 199.b člen ZV-1, je zato ocenilo kot pravilno. Presodilo je, da ker gre za javnopravno razmerje, niso uporabljive določbe Obligacijskega zakonika glede zastaranja. Presodilo je tudi, da ureditev ZV-1 izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), saj da je obstoj posebne javne koristi ugotovil in presojo dopustnosti retroaktivne uporabe opravil že zakonodajalec pred sprejemom novele. Prav tako je presodilo, da ne gre za poseg v že pridobljene pravice, ker so uporabniki že na podlagi Zakona o vodah (Ur. l. RS, št. 38/86 in 15/91) morali pridobiti vodnogospodarsko soglasje in plačevati za rabo vode, torej so za obveznost plačila vode uporabniki ves čas vedeli.

3. Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlagala, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnega pravnega vprašanja.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je predlogu tožnice za dopustitev revizije ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Gre namreč za pomembno pravno vprašanje, ki presega okvir predmetne zadeve in o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Navedeno vprašanje je pomembno za enotnost in razvoj sodne prakse je pomemben odgovor na vprašanje, ali pomeni odmera in naložitev obveznosti plačila nadomestila za rabo vode za preteklo obdobje neustaven poseg v lastninsko pravico ne le z vidika izpolnjevanja pogojev iz 155. člena Ustave RS, temveč tudi z vidika ureditve zastaranja te obveznosti.

6. V preostalem delu Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.