Appeal dismissed; court upheld provisional order against property disposal despite defendant's insolvency and sale intent.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Da je toženka stanovanje nameravala prodati, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve zaradi toženkinega ravnanja onemogočena ali precej otežena. Ta okoliščina namreč kaže na toženkin poskus razpolaganja s premoženjem, s katerim bi svoje nelikvidno premoženje pretvorila v likvidno, nevarnost hitrega občutnega zmanjšanja oziroma popolnega unovčenja te oblike premoženja pa je ravno zaradi toženkinega slabega dohodkovnega in socialnega stanja velika.

Upoštevaje navedeni preostanek kupnine (55.000 EUR), ki je nedvomno visok, in višino zavarovane denarne terjatve (13.000 EUR) bo toženki kljub njenemu slabemu dohodkovnemu stanju ostalo dovolj sredstev za preživetje. Ob tem gre pripomniti, da bi opozarjanje toženke na njene nizke dohodke utegnilo biti pravno pomembno v primeru, če njeno stanovanje (kot njeno edino premoženje) še ne bi bilo prodano. V sedanji situaciji pa to ni pravno relevantno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 8. 1. 2019 kot neutemeljen (1. točka izreka) ter odločilo, da bo o stroških odločeno s končno odločbo v pravdnem postopku (2. točka izreka).

2. Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je zoper ta sklep vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z neizkazanostjo grozeče neznatne škode in glede neizkazanosti nevarnosti kot pogoja za izdajo začasne odredbe. Meni, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva ter da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni. Poudarja, da morajo biti okoliščine konkretnega primera presojane in odločitev utemeljena na dan odločanja in ne kasneje. Trdi, da na dan izdaje začasne odredbe ni vedela, da bo nepremičnina na javni dražbi uspešno prodana, tega pa tudi ni moglo vedeti sodišče prve stopnje. Nasprotuje ugotovitvi, da ima sama zadostna sredstva za preživetje, ter ponovno opozarja, da ne prejema drugih dohodkov kot pokojnino in socialno pomoč. Izpostavlja, da ji je sodišče s prepovedjo razpolaganja z nepremičnino (kot edinim še obstoječim premoženjem) onemogočilo preživetje. Pojasnjuje, da je zgolj naključje pripomoglo k prodaji nepremičnine na javni dražbi in k temu, da ima sedaj vsaj nekaj sredstev. Oporeka zaključku sodišča prve stopnje glede obstoja nevarnosti za uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke. Vztraja pri svojem pojasnilu iz ugovora, da njena namera prodaje nepremičnine še ne utemeljuje obstoja nevarnosti. Dodatno pojasnjuje, da bi v primeru uspešne prodaje nepremičnine (enako kot sedaj) lahko razpolagala s kupnino, iz katere bi se tožeča stranka v prihodnje lahko poplačala. Poudarja, da iz njenega ravnanja ne izhaja nevarnost oteževanja ali onemogočanja uveljavitve terjatve tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi ter njenemu ugovoru ugodi in predlagano začasno odredbo zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh njenih potrebnih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) v odgovoru na pritožbo med drugim poudarja, da je edino premoženje toženke v času predloga in izdaje začasne odredbe predstavljalo stanovanje, ki je bilo kasneje na javni dražbi prodano. Sklep o izročitvi je bil že izdan in je stanovanje prešlo v last kupca. Toženka nima pravnega interesa za vlaganje ugovora, saj ni več lastnica stanovanja. Opozarja, da njegova nemožnost unovčenja zavarovanja nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izdane začasne odredbe. Trdi, da je iz zemljiškoknjižnih izpiskov v spisu razvidno, da že obstoječe terjatve toženkinih upnikov znašajo cca. 5.000 EUR, kar pomeni, da bo za poplačilo njegove terjatve od zneska kupnine za stanovanje 60.000 EUR ostalo še 55.000 EUR. Ker toženka drugega premoženja nima, je prepoved organizacijam za plačilni promet zanj edina možnost, da po pravnomočnosti tega pravdnega postopka pride do poplačila terjatve. Da bi sicer denar zapravila toženka, niti pavšalno ne oporeka. Od zneska 55.000 EUR bo torej blokiranih 13.000 EUR, kar pomeni, da bo z ostalim zneskom 42.000 EUR toženka lahko prosto razpolagala in ji bo ta denar omogočil preživetje. Odgovoru na pritožbo prilaga zemljiškoknjižni izpisek z vsebino plombe. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne ter toženki naloži plačilo njegovih stroškov v postopku pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (verjeten obstoj tožnikove denarne terjatve, verjeten izkaz nevarnosti za uveljavitev te terjatve v primeru neizdane začasne odredbe in tudi verjetnost nastanka le neznatne škode na strani toženke).

6. V pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni mogoče očitati pomanjkljivosti, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo tudi do navedb toženke v zvezi z neizkazanostjo neznatne škode na njeni strani in glede neizkazanosti nevarnosti za uveljavitev tožnikove terjatve.

7. Glede obstoja neznatne škode na strani toženke je sodišče prve stopnje zavzelo stališče v predzadnjem odstavku obrazložitve, ko je zaključilo, da bo toženka z denarnimi sredstvi nad zavarovanim zneskom (13.000) še vedno lahko razpolagala, saj se je sama sklicevala na prejem kupnine za prodano nepremičnino, pri čemer zneska te kupnine ni opredelila, bo pa po navedbi tožnika preostanek kupnine znašal 55.000 EUR. S tem je sodišče prve stopnje odgovorilo na toženkine navedbe o tem, da zaradi izdane začasne odredbe kljub prejemu kupnine za nepremičnino ne bo mogla dostopati do svojih minimalnih denarnih prejemkov in da s tem ne bo imela zagotovljenih zadostnih sredstev za preživetje.

8. Glede izkazane nevarnosti za uveljavitev terjatve pa se je sodišče prve stopnje opredelilo na 4. strani sklepa, in sicer z ugotovitvami o tem, da je toženka še pred prodajo stanovanja na javni dražbi v izvršilnem postopku želela razpolagati s tem stanovanjem kot svojim edinim premoženjem, na kar so kazali njeno preteklo oglaševanje prodaje stanovanja na spletnem portalu in prihodi potencialnih kupcev na ogled stanovanja. Da je toženka stanovanje nameravala prodati, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev tožnikove terjatve zaradi toženkinega ravnanja onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). 1 Ta okoliščina namreč kaže na toženkin poskus razpolaganja s premoženjem, s katerim bi svoje nelikvidno premoženje pretvorila v likvidno, nevarnost hitrega občutnega zmanjšanja oziroma popolnega unovčenja te oblike premoženja pa je ravno zaradi toženkinega slabega dohodkovnega in socialnega stanja velika.

9. Toženka poudarja, da morajo biti okoliščine konkretnega primera presojane in odločitev utemeljena na dan odločanja in ne kasneje. Trdi, da na dan izdaje začasne odredbe ni vedela, da bo nepremičnina na javni dražbi uspešno prodana, tega pa tudi ni moglo vedeti sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločitve upoštevalo, da je od dneva izdaje sklepa o začasni odredbi (8. 1. 2019) do odločanja o ugovoru toženke zoper sklep o začasni odredbi (izpodbijani sklep z dne 22. 2. 2019) prišlo do prodaje stanovanja na javni dražbi v izvršilnem postopku (9. 1. 2019). Ta spremenjena okoliščina pa ni bila takšna, da bi vplivala na veljavnost sklepa o začasni odredbi, saj v času njegove izdaje še ni obstajala. Sklep o začasni odredbi sicer v delu, v katerem je bila toženki prepovedana odtujitev ali obremenitev stanovanja (to je v 1. točki izreka), zaradi že realizirane prisilne prodaje stanovanja v izvršilnem postopku 2 nima več nobenega učinka, ni pa zato sam sklep nepravilen ali nezakonit.

10. V pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ima toženka zadostna sredstva za preživetje, toženka ne upošteva ugotovitve sodišča glede visokega zneska preostanka kupnine (55.000 EUR), ki ji bo pripadla zaradi prodaje stanovanja v izvršilnem postopku po poplačilu drugih upnikov. Do višine tega preostanka kupnine se toženka v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ni opredelila, pa tudi v pritožbi njegovemu obstoju in višini ne oporeka. Upoštevaje navedeni preostanek kupnine, ki je nedvomno visok, in višino zavarovane denarne terjatve (13.000 EUR) bo toženki kljub njenemu slabemu dohodkovnemu stanju ostalo dovolj sredstev za preživetje. Ob tem gre pripomniti, da bi opozarjanje toženke na njene nizke dohodke utegnilo biti pravno pomembno v primeru, če njeno stanovanje (kot njeno edino premoženje) še ne bi bilo prodano. V sedanji situaciji pa to ni pravno relevantno.

11. Pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Končni uspeh pravdnih strank v tej fazi postopka še ni znan, saj je bila zamudna sodba pravnomočno razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (glej sklep višjega sodišča II Cp 1812/2018 z dne 28. 11. 2018). Ker je pravica do povračila stroškov v zvezi s postopkom zavarovanja odvisna od končne odločbe o glavni stvari, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP).

1 Primerjaj VSL sklep I Cp 723/2011 z dne 2. 3. 2011 in VSL sklep II Cp 138/2017 z dne 25. 1. 2017.

2 Iz zemljiškoknjižnega sklepa Dn .../2019 z dne 8. 3. 2019, ki ga je v odgovoru na tožbo predložil tožnik, izhaja, da je bil pri stanovanju toženke po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izročitvi Okrajnega sodišča v Kamniku VL 5891/2018 z dne 22. 1. 2019 in sklepa o domiku z dne 9. 1. 2019 v isti izvršilni zadevi že začet postopek za vknjižbo lastninske pravice na kupko stanovanja. Navedena vknjižba naj bi začela učinkovati 6. 2. 2019, hkrati pa naj bi bil izveden tudi izbris izvedenih pravic oziroma zaznamb iz četrtega odstavka 13. a člena Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1, med drugim tudi izbris ID zaznambe 000, s katero je bila vpisana prepoved odtujitve in obremenitve stanovanja v korist tožnika na podlagi sklepa o začasni odredbi v predmetni zadevi.