Appeal dismissed; claim for ownership by prescription failed due to unproven possession and lack of expert evidence.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V konkretnem primeru je bilo med pravdnima strankama sporno, kje naj bi se v naravi nahajala parcela št. 147/3 k.o. ..., na kateri naj bi tožeča stran(ka) po lastnih trditvah lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem. Pravdni stranki sta prav iz tega razloga predlagali dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke, ki pa ga, ker tožeča stranka za to potrebnega (in s strani sodišča naloženega) predujma ni poravnala, sodišče prve stopnje ni moglo izvesti. Ker to dejansko vprašanje ni bilo razrešeno, posledično tudi ni moglo presoditi resničnosti trditev tožeče stranke, da je na omenjeni parceli imela posest (dejansko oblast). Glede na to, da je bilo dokazno breme obstoja posesti (dejanske oblasti) na parceli št. 147/3 k.o. ... na tožeči stranki, ki pa mu zaradi prej omenjenega razloga ni zadostila, sodišče prve stopnje njenim trditvam o priposestvovanju ni moglo slediti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28. 3. 2018:

- zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnici uveljavljali ugotovitev, da sta solastnici (vsaka do 1/2) nepremičnine z ID znakom: parcela 0000 147/3 (I. točka izreka), da je vknjižba lastninske pravice pri predhodno omenjeni nepremičnini na ime vseh tožencev neveljavna, in zahtevali izbris zemljiškoknjižnega stanja, ki naj bi bil v nasprotju s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 20. 11. 1995, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, po katerem je lastnica M. K., ... (II. točka izreka), ter plačilo stroškov predmetnega pravdnega postopka (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožeča stranka prvo toženi v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v znesku 832,21 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper omenjeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka (obe tožnici), ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico) oziroma da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba naj bi temeljila na materialno-pravno zmotnem stališču, da do uveljavitve ZLNDL priposestovanje nepremičnine v družbeni lastnini ni bilo dopustno (tožeča stranka se sklicuje na odločbo VSRS II Ips 256/2015). Pritožba pojasnjuje, kakšen metodološki napotek naj bi bil pomemben za odločitev o pravilnosti izpodbijane sodbe.

V nadaljevanju (obširno) navaja, kaj na bi izhajalo iz zbranega procesnega gradiva oziroma listin. Iz njih naj bi bilo razvidno, da so se pogoji za redno priposestovanje izpolnili pred letom 1996, ko si je tožeča stranka prizadevala tudi izvesti uskladitev zemljiškoknjižnega stanja, torej ko je od tedanje imetnice uporabe na družbeni lastnini pridobila podpisano dovoljenje in tudi poravnala davčne obveznosti. Njeno dobroverno posest izkazujejo predložene listine, ki so bile sestavljene tudi ob sodelovanju pravnih prednikov tožene stranke, ki je kot lastnik sosednje nepremičnine bil navzoč ob parcelaciji.

Sama je tudi pojasnila, da se je z razkorakom med zemljiškoknjižnim stanjem in vsebino listin, ki so bile podlaga za vknjižbo lastninske pravice, seznanila v letu, ko je poskušala urediti zemljiškoknjižno stanje. Ker iz ugovorne podlage tožene stranke ne izhaja, da bi slednja kadarkoli tekom desetletne priposestovalne dobe tožeči stranki grajala posest sporne nepremičnine oziroma jo motila pri izvrševanju te posesti, tako že iz lastninskih dokazov izhaja, da je tožeča stranka lastninsko pravico na sporni nepremičnini priposestovala.

Zato je zmotno stališče izpodbijane sodbe, da opustitev plačila predujma za izvedenca geodetske stroke terja zavrnitev zahtevka. Poudarja, da spremembe sodbe ne ovira niti opustitev izvedbe dokazov z zaslišanjem strank oziroma prič, ki bi lahko izpovedale o posesti sporne nepremičnine. Tožena stranka namreč ni ugovarjala, da bi v obdobju, ki je relevantno za priposestovanje sama izvrševala posest. Tožeča stranka v izvrševanju posesti vse do motenjskega spora ni bilo ovirana, razmejitev med parcelama obeh strank pa je bila tudi vselej razmejena s plotom.

Tudi če bi bilo stališče, da se je priposestvovanje pričelo z uveljavitvijo ZLNDL, pravilno, je izpodbijana sodba zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih nepravilna oziroma je bistvena kršitev določb postopka podana zaradi opustitve dokazne ocene dejstev, ki so odločilna za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. V izpodbijani sodbi je izostala presoja dopisa tožeče stranke z dne 9. 12. 2013, v katerem njen pooblaščenec materialnopravno utemeljuje lastninsko pravico tožeče stranke oziroma predlaga sklenitev sporazuma. Prav tako je iz dokazne ocene izostalo, da je prvo toženka v dopisu z dne 18. 11. 2003 od prvo tožnice zahtevala izročitev sporne parcele oziroma da prvo tožnica postavi ograjo in odstrani svoje premičnine na sporni parceli.

Nadalje je sodišče prve stopnje zanemarilo, da se je tožnica na obravnavani dopis prvo toženke opredelila v dopisu z dne 26. 11. 2013. Sodba predstavlja nedopustno presenečenje za tožnici. Iz dopisa sodišča z dne 4. 4. 2017 je razvidno, da bo ogled na kraju samem opravilo brez izvedenca geometra, ker tožeča stranka zanj ni založila predujma. Iz zapisnika z naroka z dne 20. 4. 2017 pa izhaja, da so stranke predlagale prekinitev postopka do dokončnosti geodetskega postopka. Sodišče stališča o prekinitvi postopka ni izdalo, čeprav tudi v skladu z razlogi izpodbijane sodbe predstavlja predhodno vprašanje.

Tožeča stranka se je seznanila tudi z zapisnikom o naroku za glavno obravnavo, na katerem je sodnica spremenila materialnopravno stališče, da se za nadaljevanje dokaznega postopka zahteva izvedba dokaza z izvedencem, pri čemer razlogov za spremembo stališča ni predstavila. Iz izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi tožena stranka kot pravni nasledniki M. A. lastninsko pravico pridobili na podlagi dobre vere, ki izključuje pravico, ki je pridobljena s priposestovanjem. Nazadnje tožeča stranka ugotavlja, da ji je izpodbijana sodba kršila pravico do izjave.

Sama je namreč tekom postopka predlagala spremembo točke I tožbenega zahtevka, o kateri pa sodišče ni odločilo, ali je dopustna, oziroma je odločilo o prvotno postavljenem zahtevku, četudi tožena stranka spremembi ni nasprotovala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvi (osnovni) pogoj za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini je obstoj posesti oziroma dejanske oblasti na njej v zakonsko določenem trajanju/dobi (drugi odstavek 43. člena v zvezi s 24. členom SPZ 1 ). To je jasno izhajalo tudi iz prej veljavnega ZTLR 2 (glej 28. člen v zvezi s 70. členom omenjenega zakona). Dokazno breme obstoja takšne (lastniške) posesti skozi določeno priposestvovalno dobo, pa nosi tisti, ki zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (torej priposestvovalec). 3

6. Za ugotavljanje (presojo), ali je nekdo lahko priposestvoval lastninsko pravico, pa (med strankama) ne sme biti sporno, kaj naj bi bil predmet njegovega priposestvovanja. V konkretnem primeru je bilo med pravdnima strankama sporno, kje naj bi se v naravi nahajala parcela št. 147/3 k.o. ..., 4 na kateri naj bi tožeča stran(ka) po lastnih trditvah lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem. Pravdni stranki sta prav iz tega razloga predlagali dokaz s postavitvijo izvedenca geodetske stroke, ki pa ga, ker tožeča stranka za to potrebnega (in s strani sodišča naloženega) predujma ni poravnala, sodišče prve stopnje ni moglo izvesti. Ker to dejansko vprašanje ni bilo razrešeno, posledično tudi ni moglo presoditi resničnosti trditev tožeče stranke, da je na omenjeni parceli (kar je tožena stranka osporavala 5 ) imela posest (dejansko oblast). Vse to je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Glede na to, da je bilo dokazno breme obstoja posesti (dejanske oblasti) na parceli št. 147/3 k.o. ... na tožeči stranki, ki pa mu zaradi prej omenjenega razloga ni zadostila, 6 sodišče prve stopnje (kateremu se zato z vprašanjem dobrovernosti tožeče stranke ni bilo potrebno ukvarjati oziroma se do njega opredeljevati) njenim trditvam o priposestvovanju ni moglo slediti.

7. Ker temelji odločitev sodišča prve stopnje na (pritožbeno neizpodbiti) ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala obstoja posesti (dejanske oblasti) na parceli št. 147/3 k.o. ..., je pritožbeno navajanje, ki se nanaša na izpolnjevanje ostalih za priposestovanje potrebnih pogojev, in sicer dobrovernosti posesti ter poteka zakonsko predvidene priposestvovalne dobe, kakor tudi zatrjevanje, da tožena stranka svoje dobre vere ni izkazala, za presojo njene pravilnosti nebistveno (brezpredmetno). 7 Z ozirom na neizkazanost temeljne predpostavke za priposestvovanje (to je obstoja posesti na predmetni parceli), se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno (vsebinsko) opredeljevati do trditev oziroma dokaznih predlogov, ki jih je tožeča stranka podala glede obeh nadaljnjih predpostavk. Omenjeno sodišče je v okviru 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe res poudarilo, da naj bi priposestvovanje v konkretnem primeru začelo teči (najprej) z uveljavitvijo ZLNDL, 8 a ne drži (kot to navaja pritožba 9 ), da izpodbijana sodba temelji na tem stališču. Kot je bilo poudarjeno in kot to jasno izhaja iz 7. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da tožeča stranka ni izkazala dejanskega elementa priposestvovanja (to je obstoja posesti na parceli, ki je predmet njenega tožbenega zahtevka).

8. Prav tako nista utemeljena očitka o „sodbi presenečenja“ in neupoštevanju spremembe tožbe. Kot to izhaja iz 13. člena ZPP, 10 se predhodno vprašanje nanaša na obstoj (kakšne) pravice ali pravnega razmerja, od njegove rešitve pa je v postopku odvisna odločitev o glavni stvari. Le če gre za takšno vprašanje, lahko sodišče odloči, da ga ne bo reševalo samo, zaradi česar odredi prekinitev postopka (prvi odstavek 207. člena ZPP). Pri vprašanju, kje se parcela št. 147/3 k.o. ... točno nahaja oziroma kakšna je njena točna lega, pa za takšno (predhodno) vprašanje ne gre, ampak „zgolj“ za okoliščino dejanske narave. Sodišče prve stopnje v izpodbijani tudi ne trdi, da gre za predhodno vprašanje, ampak pravilno izpostavlja, da bi bilo šele na podlagi ugotovitve lege nepremičnine moč presojati, ali so trditve tožeče stranke o obstoju posesti (in posledičnem priposestvovanju) utemeljene. V tem okviru ni moč slediti niti pritožbenim trditvam o „spremembi materialno-pravnega stališča“ sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem geodetske stroke. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v dopisu z dne 4. 4. 2017 strankam sporočilo, da bo iz razloga, ker tožeča stranka predujma ni založila, brez izvedenca opravilo ogled na kraju dne 20. 4. 2017 (na katerem sta stranki predlagali, da se s postopkom počaka zaradi poskusa ureditve meje v okviru geodetskega postopka), potem pa nam zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 28. 3. 2018 (na katerega tožeča stranka ni pristopila) navedlo, da se dokaz z izvedencem ne bo izvedel, ker tožeča stranka predujma ni založila, ne izkazuje nobene spremembe stališča (še najmanj pa materialno-pravnega), s katero bi bilo stranke dolžno seznaniti. Ker je ocenilo, da je dokaz z izvedencem geodetske stroke potreben, je sodišče prve stopnje (že na naroku 27. 1. 2017) sprejelo sklep, da se ga izvede, in stranki pozvalo na založitev predujma. Zgolj okoliščina, da se je odločilo ogled opraviti brez izvedenca, ne pomeni, da je spremenilo stališče in da meni, da tak dokaz ni (več) potreben. Poleg tega pritožba tudi sicer ne zatrjuje, da bi lahko sodišče prve stopnje samo ugotovilo točno lego sporne parcele in da zato tak dokaz (objektivno) ni bil potreben. 11

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o tožbenem zahtevku, kot ga je tožeča stranka postavila in spreminjala tekom postopka (kar se tiče tožbenega zahtevka iz točke II izreka v vlogi z dne 16. 5. 2015 in na prvem naroku dne 7. 10. 2016). Kdaj naj bi tožeča stranka tekom postopka spremenila oziroma predlagala spremembo tožbenega zahtevka pod točko I izreka in na kakšen način, ni razvidno, niti pritožba, ki to zatrjuje, tega ne obrazloži. A tudi če bilo temu res tako in bi sodišče prve stopnje takšno spremembo spregledalo ter odločilo o prvotnem zahtevku, 12 z ozirom na to, da je bil zahtevek (v celoti) zavrnjen, ni (po)jasn(jen)o, v čem bi bil interes tožeče stranke za uveljavljanje takšne kršitve.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013.

2 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami.

3 M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem (redaktorji Miha Juhart, Matjaž Tratnik, Renato Vrenčur), GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 262, 263.

4 Zgolj okoliščina, da je prvo toženka v dopisu z dne 18. 11. 2013 (priloga A9) od prvo tožnice zahtevala prestavitev postavljene ograje na prejšnji položaj in betona z njihovega zemljišča, oziroma navedba v drugi pripravljalni vlogi, da se na predmetni parceli nahaja cvetlična gredica, ne dokazujejo, da temu ni tako, oziroma da naj bi bil (kot zatrjuje pritožba) spor o legi (posesti) predmetne parcele zgolj navidezen. Če bi bilo temu res tako, potem ni jasno, zakaj je tožeča stranka podala predlog po postavitvi izvedenca geodetske stroke oziroma v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2016 sama jasno navedla, da bo moral lokacijo spornega zemljišča ugotoviti izvedenec.

5 Glej navedbe podane v odgovoru na tožbo z dne 10. 9. 2014 oziroma tiste podane na prvem naroku za glavno obravnavo dne 7. 10. 2016 o rabi predmetne parcele s strani tožene stranke (oziroma njenih pravnih prednikov).

6 Ker je lega predmetne parcele med strankama sporna, je pritožbeno navajanje, da tožena stranka tožeči v času priposestvovalne dobe posesti ni grajala oziroma jo motila, brezpredmetno, fotografije (spornega prostora oziroma ograje), ki jih je v zvezi s tem navajanjem tožeča stranka priložila pritožbi, pa tudi sicer prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Okoliščina, da ima tožeča stranka v pritožbenem postopku nova pooblaščenca, ki se pred tem nista uspela seznaniti s stanjem v naravi in sta zato za fotografije zaprosila stranko, ni opravičljiv razlog. Menjava pooblaščenca je okoliščina, ki je v celoti na strani same stranke.

7 Pritožbeno zatrjevanje, da so se pogoji za redno priposestvovanje izpolnili pred letom 1996 zgolj ob sklicevanju na vsebino posameznih listin in brez konkretiziranega pojasnila takšnega zaključka, pa presplošno in (tudi zato) neupoštevno.

8 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/1997, s kasnejšimi spremembami.

9 Zato je za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe nebistveno tudi pritožbeno sklicevanje na VSRS sodbo in sklep II Ips 256/2015 z dne 16. 2. 2017, pri čemer se v njej navedeni stavek (ki ga pritožba izpostavlja), češ da v ZTLR ni podane podlage, ki bi izrecno prepovedovala priposestvovanje, nanaša na nepremičnine, ki so bile nekoč družbena lastnina in predmet lastninjenja. Da se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ne more priposestvovati, pa je ZTLR izrecno določal v 29. členu.

10 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

11 V pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2016 je tožeča stranka sama jasno navedla, da bo tako ali tako moral lokacijo spornega zemljišča ugotoviti izvedenec.

12 Pri čemer seveda ne bi šlo za kršitev pravice do izjave, kot to zmotno ugotavlja pritožba.