Appeal against cassation order dismissed; court cannot decide on remand if first instance facts remain unclear.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi sodišče druge stopnje lahko sámo odpravilo ugotovljeno procesno kršitev (prvi odstavek 354. člena ZPP), niti za situacijo, ko bi lahko sámo učinkoviteje in hitreje od sodišče prve stopnje dopolnilo postopek in ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (prvi odstavek 355. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je sporna nepremičnina skupna lastnina tožnikov, tožencu pa naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis njune lastninske pravice. Tožnika naj bi lastninsko pravico pridobila na podlagi 25. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), torej z gradnjo na tujem zemljišču.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. V postopku naj bi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala neugotovljena dejstva, kdaj je bila gradnja končana, kdaj je (prej kmetijsko) zemljišče pridobilo status stavbnega zemljišča ter ali je bil toženec ob sklenitvi izročilne pogodbe, s katero je sam prejel v last sporno nepremičnino, dobroveren. V celoti pa je sodba sodišča prve stopnje ostala neobrazložena glede ugoditve zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in je zato ni bilo mogoče preizkusiti. Odločitev naj bi bila torej preuranjena, prvostopenjska sodba pa obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da ne more samo dopolniti dokaznega postopka ter da vrnitev zadeve v ponovno sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje naj bi v ponovljenem sojenju ponovilo že izvedene dokaze, jih dopolnilo ter s tem ugotovilo vsa pravno upoštevna dejstva in ponovno odločilo o primarnem oziroma po potrebi tudi o podrednem tožbenem zahtevku.

3. Tožnika sta zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo. Navajata, da bi sodišče druge stopnje moralo sámo v zadevi dokončno odločiti, in sicer na seji ali po potrebi z izvedbo glavne obravnave. Tožba je bila vložena 9. 12. 2013, zato naj bi jima bila z dolgotrajnim postopkom že kršena pravica do sojenja v razumnem roku; z nemožnostjo uporabe sporne nepremičnina pa jima nastaja škoda. S ponovnim sojenjem naj bi se postopek ponovno zavlekel vsaj za leto dni. Odločitev za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje naj bi sodišče druge stopnje obrazložilo zgolj pavšalno, s prepisom določbe 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vprašanja preteklega statusa zemljišča, končanja gradnje objekta ter slabovernosti toženca bi lahko sámo razrešilo, in sicer že na podlagi presoje listin. V nadaljevanju pritožnika pojasnjujeta svoja materialnopravna naziranja v zvezi s temi vprašanji. Ob uporabi materialnega prava, za kakršno se sama zavzemata, naj bi bilo razveljavljanje prvostopenjske sodbe povsem nepotrebno.

4. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 357.a člena uvaja novo pravno sredstvo: pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe. Njen cilj je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bilo lahko ogroženo v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

7. Pritožbeni razlogi, iz katerih sme stranka izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, so taksativno našteti v drugem odstavku 357.a člena ZPP. S to določbo je zakon pritožbene razloge omejil izključno in samo na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče sme tako presojati le, ali so obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču ali pa bi moralo drugostopenjsko sodišče sámo odpraviti kršitve prvostopenjskega sodišča. Pri tem pa je izhodišče, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo procesne napake prvostopenjskega sodišča, neizpodbojno. 1 Drugače povedano: Vrhovno sodišče ne more ocenjevati, ali je stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve, o nepravilni uporabi materialnega prava ali o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pravilno.

8. Navedbe pritožnikov, da je bila – ob pravilni uporabi materialnega prava, za kakršno se sama zavzemata – razveljavitev prvostopenjske sodbe nepotrebna, v tem postopku torej niso pravno upoštevne. Upoštevne so lahko le njune navedbe, da bi sodišče druge stopnje lahko sámo dopolnilo postopek in odločilo v zadevi ter da jima je z razveljavitvijo sodbe kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi sodišče druge stopnje lahko sámo odpravilo ugotovljeno procesno kršitev (prvi odstavek 354. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), niti za situacijo, ko bi lahko sámo učinkoviteje in hitreje od sodišče prve stopnje dopolnilo postopek in ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (prvi odstavek 355. člena ZPP). Prvostopenjska sodba je namreč glede ene točke izreka ostala povsem neobrazložena, v drugem delu pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo več pravno pomembnih dejstev, ki bi lahko vodila tudi do drugačne odločitve o primarnem tožbenem zahtevku. Če bi sodišče druge stopnje v primeru eventualne zavrnitve primarnega zahtevka moralo (prvič) dokončno odločiti še o podrednem zahtevku, bi bili s tem stranki prikrajšani za pravico do pritožbe. Čeprav je od vložitve tožbe v zadevi poteklo že 5 let, po presoji Vrhovnega sodišča to še ni tako nerazumno dolga doba, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe.

10. Tožnika sta priglasila pritožbene stroške. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 357.a členu ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Podobno sklep VS RS Cp 6/2019 z dne 7. 2. 2019.