Supreme Court dismisses appeal on gift contract revocation due to lack of fraud and essential mistake elements.

Predlog se zavrne.

[JEDRO]

Tožeča stranka je zatrjevala, da je med strankama darilne pogodbe obstajal nesporazum o naravi pogodbe oziroma da je bila darovalka v zmoti, ki je bila bistvena, saj ni imela namena podariti svojih nepremičnin, pač pa je bila prepričana, da podpisuje dokument za pridobitev kmetijske subvencije, kot ji je to zagotavljal toženec.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvotna tožnica A. A. je svojemu sinu, tožencu, z darilno pogodbo z dne 14. 4. 2014 podarila svoje nepremičnine s parc. št. 995, 989 in 998/1, vse k. o. ... Kasneje je darovalka zoper toženca vložila tožbo v predmetnem postopku, s katero je zahtevala, da se navedena darilna pogodba razveljavi in vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ali podredno ugotovi za nično. Po smrti tožnice je pravdo prevzel sedanji tožnik, drugi sin pokojne darovalke.

2. Tožeča stranka je zatrjevala, da je med strankama darilne pogodbe obstajal nesporazum o naravi pogodbe oziroma da je bila darovalka v zmoti, ki je bila bistvena, saj ni imela namena podariti svojih nepremičnin, pač pa je bila prepričana, da podpisuje dokument za pridobitev kmetijske subvencije, kot ji je to zagotavljal toženec. Nadalje je zatrjevala tudi, da zaradi demence ni bila sposobna razsojanja.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Glede zatrjevanega disenza je pojasnilo, da v tem primeru pogodba sploh ne bi bila sklenjena (16. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato tožeča stranka tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala. Ker je tako, sodišče navedb v zvezi s tem sploh ni presojalo. Nadalje je sodišče pojasnilo, da četudi bi bila darovalka v bistveni zmoti pri sklepanju darilne pogodbe, le ta glede na to, da je sama tožnica zatrjevala, da pogodbe ni niti prebrala, ni bila opravičljiva (46. člen OZ). Na podlagi predlaganih in izvedenih dokazov pa se sodišče tudi ni moglo prepričati, da darovalka v trenutku sklepanja darilne pogodbe ni bila sposobna razsojanja.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja naslednja vprašanja:

(1) ali je v primeru neodplačnega pravnega posla potrebna enaka mera skrbnosti kot pri odplačnem pravnem poslu;

(2) ali je glede na ugotovljena dejstva pravilna presoja nižjih sodišč, da je bila darovalka pri sklepanju darilne pogodbe neskrbna;

(3) ali sta nižji sodišči ravnali pravilno, ko sta svojo odločitev oprli na institut bistvene zmote, čeprav iz navedb tožeče stranke izhaja, da je šlo za prevaro;

(4) ali je sodišče ravnalo pravilno, ko je glede na dejansko stanje, ki ustreza prevari, ravnanje darovalke ocenilo kot neskrbno in zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko glede na tožnikove trditve odločitve nista oprli na določbe o prevari (49. člen OZ), pri zakrivljeni zmoti pa je skladno s sodno prakso (VSL I Cpg 682/2014) pravno nepomembno, ali je zmota tudi opravičljiva, niti ali je bila bistvena. Sklicuje se tudi na zadevo VSL II Cp 210/2013 in povzema stališče zavzeto v njej. Nadalje pa tudi meni, da je standard skrbnosti pri neodplačni pogodbi bistveno nižji kot pri odplačni pogodbi.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je tožnikov predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).