Appeal dismissed; court held first instance not required to specify drugs or duration in psychiatric detention order.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni bilo dolžno navesti, s kakšnimi zdravili se bo zdravila oseba, opredelitev pojma, da zdravila potrebuje daljši čas, pa je povzeta iz mnenja izvedenke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom osebi A. A. 1 omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov (točka 1 izreka sklepa). Odločilo je še, da se oseba zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike do 24. 4. 2019 (točka 2 izreka sklepa).

2. Pridržana oseba po pooblaščencu vlaga pritožbo, v kateri predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se sklepa ne da preizkusiti, ker je v sklepu navedeno, da naj bi oseba zdravila potrebovala daljši čas, da „izrazijo svoje delovanje“, sodišče pa ni navedlo katero zdravilo naj bi to bilo in tudi ne kaj časovno pomeni daljši čas. S tem je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba navaja, da izpodbija celoten sklepa, čeprav vsebinsko ne izpodbija odločitve, s katero je sodišče omejilo osebi pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov. Pritožbeno sodišče je zato presojalo zakonitost izdaje sklepa tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da bi prisotnost pri izvajanju dokazov osebo psihično obremenilo do te mere, da bi ta prisotnost škodljivo vlivala na njeno zdravje, zato je to pravico osebi utemeljeno omejilo, kot to določa (dopušča) tretji odstavek 64. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr.

5. Prvi odstavek 39. člena ZDZdr določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno; če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim, če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo). Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da ima oseba psihozo. Psihoza je resna duševna motnja. Oseba ima preganjalne in ljubosumnostne blodnje ter samomorilske misli, je čustveno vznemirjena in v hudi stiski, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je njeno življenje ogroženo. Prepričljivo je bilo še ugotovljeno, da teh vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči oziroma zdravljenja, kot ga je določilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da oseba potrebuje zdravila za zdravljenje psihoze, zdravila pa potrebuje daljši čas, da „izrazijo svoje delovanje“. V tem delu obrazložitve sklepa je sodišče prve stopnje le dodatno navedlo razloge, zaradi katerega je potrebno zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike. Sodišču prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni bilo dolžno navesti, s kakšnimi zdravili se bo zdravila oseba, opredelitev pojma, da zdravila potrebuje daljši čas, pa so povzete iz mnenja izvedenke.

7. Sodišče ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere opozarja pritožba in na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

1 V nadaljevanju oseba.