Appeal dismissed; adult child must support parents unless parents failed to support child previously.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 113,83 EUR v roku 15 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

[JEDRO]

Tudi če je tožnik res kdaj prinesel kaj denarja in tudi če je res kaj delal doma, to še ne pomeni, da je izpolnjeval preživninsko obveznost do svojega sina. Izpolnjevati bi jo namreč moral v celoti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je kot oče zahteval plačevanje preživnine od toženca, svojega polnoletnega sina. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožnik toženca do njegove polnoletnosti ni preživljal. Tožniku je naložilo povračilo toženčevih pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje, predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Trdi, da je sodišče napačno ugotovilo, da ni prispeval za preživljanje toženca, in da je prezrlo, kar so izpovedale priče, da je prispeval in delal doma ter da je tudi kaj denarja prinesel. Pričama B. in C. C. sodišče ne bi smelo slediti, saj je prvi živel s svojo materjo le deset let, od l. 1976 do l. 1987, slednji pa je živel pri starih starših, v finance se sploh nista spuščala. Sodišču očita, da se ni ukvarjalo z obdobjem od rojstva tožnika l. 1979 do l. 1997, ko je ta dopolnil 18 let. Opozarja, da je izvenzakonska skupnost skupnost, v kateri vsak prispeva po svojih močeh, A. A. pa ni zanikala, da sta živela v izvenzakonski skupnosti. Nasprotuje zaključku oz. oceni sodišča, da je ves zasluženi denar v gradbeništvu porabil zase. Zanika nasilje, ki ga je opisovala A. A., meni, da v tem primeru ne bi 30 let zdržala v skupnosti z njim, ne gre pa po njegovem prezreti, da je bilo na začetku po njeni izpovedi vse briljantno.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov (v zvezi s podanim odgovorom).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Dolžnost preživljanja otrok do svojih staršev je določena v 1. odst. 124. čl. Zakona o zakonski zavezi in družinskih razmerjih: polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. V 2. odst. istega določila pa je predpisana izjema: polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval svojih preživninskih obveznosti do toženca, ko je bil ta še mladoleten. Pri tem je povsem razumno in prepričljivo ocenilo izpovedbe prič A. A., toženčeve matere in njegovih dveh polbratov B. in C. C. Izpovedbi slednjih sta prepričljivo podprli izpovedbo A. A., da je bila praktično v celoti ona tista, ki je skrbela za preživljanje otrok. Niti deli njene izpovedbe, ki jih navaja pritožba, niti deli lastne izpovedbe, v zaključke dokazne oceno ne zbujajo nobenega dvoma. Tudi če je tožnik res kdaj prinesel kaj denarja in tudi če je res kaj delal doma, to še ne pomeni, da je izpolnjeval preživninsko obveznost do svojega sina. Izpolnjevati bi jo namreč moral v celoti, česar pa ni dokazal. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je bil v času vse od tožnikovega rojstva pa do njegove polnoletnosti za delo zmožen, pa je bil večino časa brez zaposlitve, in še večino tistega denarja, ki ga je občasno zaslužil, je porabil zase. Pritožbene pavšalne navedbe v te ugotovitve ne zbujajo razumnega dvoma.

8. Sklicevanje, da naj bi bil v izvenzakonski skupnosti vsak od partnerjev dolžan prispevati po svojih močeh, je brezpredmetno, saj ni jasno, kako naj bi tožnika ta trditev privedla do uspeha. Preživninska obveznost starša do otroka ni povezana z vprašanjem morebitnega obstoja oz. nastajanja skupnega premoženja izvenzakonskih partnerjev. Prav tako pa nasilje tožnika nad tožencem in njegovo materjo, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni samostojen zakonski razlog, ki bi razbremenjeval preživninskega zavezanca njegove obveznosti, zato je tožnikovo nasprotovanje tej ugotovitvi brezpredmetno.

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe, tožencu pa mora povrniti stroške odgovora, ki mu jih je z njo povzročil (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 200 točk po veljavni odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 2% materialnih stroškov in 22% DDV, kar znese 113,83 EUR. Priznane stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa mora od izteka tega roka plačati še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).