Appeal dismissed: Employee not protected; waiver of rights does not equal consent to termination.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker tožnica ni sodila v varovano kategorijo delavcev in ni uživala posebnega varstva, ji ne glede na pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovnega razloga, ni mogoče očitati opustitve varstva pravic in opustitev šteti kot podajo soglasja k prenehanju delovnega razmerja. Dodatno, ker ZPIZ-2 ne določa posebnega pogoja po uveljavitvi sodnega varstva zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri ugotavljanju pogojev za priznanje delnega nadomestila, ni mogoče šteti, da je tožnici prenehalo delovno razmerje po njeni krivdi ali volji oziroma sporazumno. To pa pomeni, da skladno z določbo 86. člena ZPIZ-2 tudi niso izpolnjeni pogoji za znižanje delnega nadomestila za 30 %, kot je to storil toženec.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 10. 2017 in v prvem odstavku odločbo tožene stranke št. ... z dne 17. 8. 2017 v delu glede višine priznanega delnega nadomestila. Obenem je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe izdati novo odločbo o odmeri delnega nadomestila in ji povrniti stroške postopka v višini 149,92 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Meni, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločilnim dejstvom prenehanja delovnega razmerja, posledično je zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Kljub temu, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je šlo za odvisnost od volje tožnice, saj je z opustitvijo uveljavljanja pravnega varstva, kot aktom manifestacije volje, omogočila prenehanje delovnega razmerja. Opustitev ima v določenih primerih lahko enak pomen kot aktivno ravnanje. Res je, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) nima določbe, ki bi avtomatsko določala, da se opustitev uveljavljanja pravnega varstva, zaradi prenehanja šteje za voljo zavarovanca. V vsakem primeru je zato potrebno ugotavljati kakšen pomen ima določeno ravnanje oziroma v konkretnem primeru opustitev pravnega varstva. Meni, da je tožnica z opustitvijo pravnega varstva prispevala k izvršitvi odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Sama odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še ne pomeni, da gre za prenehanje delovnega razmerja neodvisno od volje ali krivde stranke. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s poizvedbo pri delodajalcu A., zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede odločilnega dejstva prenehanja delovnega razmerja v relaciji do volje tožnice, nerazčiščeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitane kršitve izvajanja dokazov.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ..., št. dosjeja ... z dne 25. 10. 2017, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 17. 8. 2017. S slednjo je toženec tožnici delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu priznal pravico do delnega nadomestila v znesku 203,84 EUR na mesec od 1. 7. 2017 dalje. Sporna v tej zadevi je višina delnega nadomestila. Tožnica se ni strinjala, da ji je toženec delno nadomestilo zmanjšal za 30 %.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi odločbe toženca z dne 30. 1. 2017 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu s pravico do dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno na delovnem mestu z omejitvami od 1. 5. 2016 dalje. Dne 12. 7. 2017 je tožnici pri tožencu vložila zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Zahtevi je priložila potrdilo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 10. 7. 2017, iz katerega izhaja, da se od 10. 7. 2017 vodi v evidenci brezposelnih oseb in da ni prejemnik denarnega nadomestila. Poleg tega je tožnica predložila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, iz katere izhaja, da ji je A. odpovedalo pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 1. 4. 2017, iz poslovnega razloga.

7. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v ZPIZ-2. Ta v 1. alineji drugega odstavka 86. člena določa, da se delno nadomestilo odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini 50 %, ko zavarovanec dela s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. V skladu s tretjim odstavkom istega člena se delno nadomestilo, odmerjeno po prejšnjem odstavku poveča: za 30 %, če zavarovanec ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, in začne delati na drugem delovnem mestu; za 30 %, če zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji začne delati na drugem delu; za 40 %, če zavarovanec izgubi delo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali neodvisno od njegove volje ali krivde. Delno nadomestilo, odmerjeno v skladu z drugim odstavkom tega člena, pa se zmanjša za 30 %, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje (peti odstavek 86. člena ZPIZ-2).

8. Kot izhaja iz uvodoma citiranih izpodbijanih odločb toženca, je toženec tožnici delno nadomestilo odmeril po drugem odstavku 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 %, kar ustreza delu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, tako odmerjeno nadomestilo pa je potem na podlagi petega odstavka 86. člena ZPIZ-2 zmanjšal za 30 %. Ker je bil znesek delnega nadomestila odmerjen od osnove, določene v prvem odstavku 87. člena ZPIZ-2, zmanjšan za 30 %, nižji od zneska najnižje pokojnine iz 39. člena ZPIZ-2, je tožnici delno nadomestilo v skladu z drugim odstavkom 87. člena ZPIZ-2 odmeril od najnižje pokojnine iz 39. člena ZPIZ-2. Toženec je torej štel, da je tožnici prenehalo delovno razmerje dne 30. 6. 2017 sporazumno, ker se ni pritožila na sklep o prekinitvi pogodbe o zaposlitvi. Takšno razlogovanje pa je pravno zmotno.

9. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dokazilo o prenehanju delovnega razmerja z dnem 30. 6. 2017 predstavlja dne 12. 6. 2017 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz obrazložitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da zaradi že opravljenega dela, delodajalec nima več potrebe po zaposlitvi te delavke, to je tožnice. Šlo je torej za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov na strani delodajalca, ker ni imel več potrebe po tožničini zaposlitvi oziroma delu.

10. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V takšnem primeru ne pomeni krivdnega razloga, niti ne volje tožnice. Za zaključek, da je šlo za prenehanje delovnega razmerja sporazumno zato, ker tožnica ni zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja uveljavljala varstva pravic, pa ni podlage v določbah ZPIZ-2, niti v drugih predpisih.

11. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnici zaradi opustitve varstva pravic, ni mogoče očitati podaje njenega soglasja k odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZPIZ-2 v 86. členu namreč dodatnega pogoja po uveljavitvi varstva pravic zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ne določa, in zato toženec ne more zaradi tega, ker tožnica ni uveljavljala varstva pravic, šteti, da je soglašala s prenehanjem delovnega razmerja.

12. Tožnica ne glede na to, da je delovni invalid III. kategorije invalidnosti, tudi ni uživala posebnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po določbi 102., 103. in 104. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 429. člena ZPIZ-2. Tožnica ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, pač pa za določen čas. Pri delodajalcu prav tako ni bilo zaposlenih najmanj 5 delavcev, da bi bil izpolnjen pogoj za odločanje o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi komisije pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pri čemer niti ni podatkov, da bi pristojni pri komisiji takšno zahtevo sploh vložili.

13. Tožnica nadalje prav tako ni bila varovana na podlagi 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZDR-1), saj v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni dopolnila 58 let starosti oziroma ji do izpolnitve pogoja za starostno upokojitev ni manjkalo do 5 let pokojninske dobe, tožnica pa tudi ni bila varovana na podlagi 116. člena ZDR-1, ki varuje invalide in odsotne z dela zaradi bolezni.

14. Ker tožnica ni sodila v varovano kategorijo delavcev in ni uživala posebnega varstva, ji ne glede na pravni pouk v odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovnega razloga, ni mogoče očitati opustitve varstva pravic in opustitev šteti kot podajo soglasja k prenehanju delovnega razmerja. Dodatno, ker ZPIZ-2 ne določa posebnega pogoja po uveljavitvi sodnega varstva zaradi delodajalčeve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri ugotavljanju pogojev za priznanje delnega nadomestila, ni mogoče šteti, da je tožnici prenehalo delovno razmerje po njeni krivdi ali volji oziroma sporazumno. To pa pomeni, da skladno z določbo 86. člena ZPIZ-2 tudi niso izpolnjeni pogoji za znižanje delnega nadomestila za 30 %, kot je to storil toženec.

15. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno skladno z drugim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijano dokončno odločbo toženca z dne 25. 10. 2017 in prvostopenjsko odločbo z dne 17. 8. 2017 v prvem odstavku izreka glede višine delnega nadomestila, odpravilo in tožencu naložilo, da tožnici v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe izda odločbo o odmeri delnega nadomestila skladno s tretjim odstavkom 86. člena ZPIZ-2 od 1. 7. 2017 dalje za čas, ko je prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela.

16. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.