Appeal dismissed; unpaid care work for spouse does not constitute employment under ZIKS-1 for weekend jail substitution.

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dejstvo, da pritožnik, ki je upokojenec in prejema redno mesečno pokojnino, svoj ženi zaradi zdravstvenih težav nudi celotno oskrbo na domu, ni mogoče šteti za zaposlitev po določbi prvega odstavka 12. člena ZIKS-1.

Pritožnikova predstavljena "aktivnost" pri oskrbi njegove žene na domu, namreč ni formalizirana, ne temelji na določeni pravni podlagi, kar pomeni, da obsojenčeve delovne obveznosti niso natančno opredeljene, le-to pa je pomembno zaradi njihovega preverjanja, saj v primeru, da obsojenec krši delovne obveznosti ali pa če je onemogočen nadzor nad izvrševanjem obsojenčevih obveznosti, lahko sodišče odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu (sedmi do enajsti odstavek 12. člena ZIKS-1).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom predlog obsojenega A. A. za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna kot očitno neutemeljen zavrglo.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi obsojenčevemu predlogu za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov se pritožbeno sodišče pridružuje pravilni oceni prvostopenjskega sodišča, da obsojenec ne izpolnjuje formalnega pogoja za nadomestitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ki ga določa ZIKS-1 v prvem odstavku 12. člena, in sicer, da je zaposlen v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora. Obsojenec neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da pri odločanju ni upoštevalo sedaj veljavnega ZIKS-1, ki ne vsebuje več določila, da mora biti obsojeni zaposlen ali samozaposlen po predpisih o delovnih razmerjih ali na drugi pravni podlagi, kar naj bi imelo za posledico napačno odločitev. Iz točke 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da je sodišče svojo odločitev med drugim oprlo na določbo prvega odstavka 12. člena sedaj veljavnega ZIKS-1, po kateri se lahko obsojencu zapor ob koncu tedna dopusti, če izpolnjuje naslednja pogoja: 1. je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil in 2. je v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravlja kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij ali če ima v Republiki Sloveniji ali v državi s katero ime Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šola oziroma ima status študenta in redno izpolnjuje svoje študijske obveznosti.

5. Čeprav je po sedaj veljavnem ZIKS-1 razsežnost formalnega pogoja glede zaposlitve obsojenca širša, slednji tega formalnega pogoja v konkretnem primeru ne izpolnjuje. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da pritožnik, ki je sicer upokojenec in prejema redno mesečno pokojnino, svoji ženi zaradi izkazanih zdravstvenih težav nudi celotno oskrbo na domu, kar pa ni mogoče šteti za zaposlitev po določbi tudi sedaj veljavnega ZIKS-1 prvega odstavka 12. člena. Pritožnikova predstavljena "aktivnost" pri oskrbi njegove žene na domu, namreč ni formalizirana, ne temelji na določeni pravni podlagi, kar pomeni, da obsojenčeve delovne obveznosti niso natančno opredeljene, le-to pa je pomembno zaradi njihovega preverjanja, saj v primeru, da obsojenec krši delovne obveznosti ali pa če je onemogočen nadzor na izvrševanjem obsojenčevih obveznosti, lahko sodišče odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu (sedmi do enajsti odstavek 12. člena ZIKS-1). Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilno izpostavil, da obsojenec v smislu 15. člena Zakona o socialnem varstvu, ki ureja socialni servis, sodišču ni predložil nobenih dokazil o tem, ali je obsojenčeva žena na pristojni center za socialno delo vložila vlogo za pomoč na domu, kot tudi ne, da opravlja socialnovarstvene storitve na podlagi dovoljenja za delo. Tudi glede dela družinskega pomočnika, na katero se sklicuje obsojenec v pritožbi, pristojni center za socialno delo izda odločbo na podlagi 18.h člena Zakona o socialnem varstvu. Te odločbe pa obsojenec ni predložil.

6. Glede na vse navedeno je torej pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da obsojenec ne izpolnjuje formalnega pogoja za nadomestitev kazni zapora s t. i. vikend zaporom, in sicer glede zaposlitve. Zato je obsojenčev predlog očitno neutemeljen, tako da ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, skladno z določbo tretjega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

7. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 30,00 EUR (tar. št. 74013 takse tarife Zakona o sodnih taksah-1).