Appeal dismissed; court upheld first instance damages award for severe primary fear caused by defendant's car chase and threats.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki 1 izreka.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z določbo 80. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP s tem, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke Ajpes. Po uradni dolžnosti je bilo dolžno preveriti obstoj toženčeve procesne sposobnosti in ali je podana pravna korist tožnika za vloženo tožbo.

S tem, ko je sodišče prve stopnje samo zbralo dokaze o razdaljah med kraji, ki jih je tožnik navajal kot relacijo toženčevega zasledovanja, katerih pa toženec ni prerekal in časovno oddaljenostjo med njimi ter s tem ugotovilo trajanje tožnikovega strahu zaradi toženčevega ravnanja v času deset minut in ne v času petnajst minut, kot je izpovedal tožnik, je ravnalo v toženčevo korist. Toženec se v tem delu pritožuje v lastno škodo, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku odškodnino v znesku 2.143,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila (točka 1 izreka), v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka) in tožniku naložilo dolžnost povrniti tožencu v roku 15 dni njegove stroške pravdnega postopka v znesku 92,89 EUR (točka 3 izreka).

2. Toženec je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu, to je glede odločitve pod točko 1 izreka. Uveljavljal je vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka. Podredno pa je predlagal razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka iz 8. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP, ker iz obrazložitve v točki 6 sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je po uradni dolžnosti in po preiskovalnem načelu opravilo vpogled v stečajni spis St 729/2017, kar predstavlja nezakonito postopanje sodišča v pravdnem postopku. Sodišče sme izvajati le dokaze, ki jih pravočasno v spis predložijo stranke same, svoje odločbe pa ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Sodišče prve stopnje je izven procesnega materialnega vodstva in izven dokaznega postopka (o teh dokazih niti ni bil sprejet dokazni sklep v točki 5 obrazložitve sodbe) samo pridobivalo listinske dokaze, kar predstavlja nezakonito postopanje.

V rednem pravdnem postopku pravdno sodišče ne sme samo pridobivati nobenih dokazov, s postopanjem je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka, s katerim se je toženec seznanil šele s prejemom sodbe, niti ni sodišče teh dokazov povzelo v dokazni sklep, s tem je zagrešilo postopkovno napako iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, brez nadaljnjega obravnavanja te tožbe (verjetno prav: pritožbe) je potrebno sodbo v celoti razveljaviti. Toženec je v pritožbi dalje trdil, da je sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve ponovno samo zbralo dokaze glede razdalj med kraji in časovno oddaljenostjo in te ugotovitve pripelo sami sodbi kot prilogo, kar je nedopustno, tudi tega dokaza ni sprejelo v dokazni sklep, strankam za ta dokaz pred zaključkom sojenja ni bila dana možnost, da se z njim seznanijo, tudi to predstavlja nezakonito postopanje sodišča in postopkovno napako iz 8. točke drugega odstavka 339.

člena ZPP. Toženec je ves čas postopka trdil, da tožnik ni dokazal, da bi v obravnavanem dogodku doživel strah, o tem ni podal ustreznih trditev, zgolj trditev, da je prestajal primarni in sekundarni strah, ne more zadoščati za utemeljenost zahtevka. Tudi ni trdil, da bi ob škodnem dogodku utrpel kakršnokoli poškodbo, da bi bil upravičen do plačila odškodnine iz naslova prestanega sekundarnega strahu. Strah, ki naj bi ga domnevno trpel tožnik zaradi toženčevih groženj, ne more biti kvalificiran kot sekundarni strah, ampak kot poseg v njegove osebnostne pravice (VSL I Cp 2385/2010), za te pa je sodišče ugotovilo, da tožnik do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.

Sodišče bi moralo najprej oceniti, ali je tožnik podal zadostno trditveno podlago v zvezi z vtoževanim strahom in potem ugotoviti, da slednja ni bila podana pravočasno ter tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrniti. Ob napačni uporabi določil ZPP pa je tožniku prisodilo odškodnino za strah tudi v bistveno pretirani višini, kar predstavlja napačno uporabo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z določbo 80. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP s tem, ko je po uradni dolžnosti vpogledalo v podatke Ajpes. Po uradni dolžnosti je bilo dolžno preveriti obstoj toženčeve procesne sposobnosti in ali je podana pravna korist tožnika za vloženo tožbo.

Iz spisovnega gradiva pa izhaja, da je vsa pravno odločilna dejstva v zvezi s postopkom osebnega stečaja nad tožencem, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in zanje pridobilo listinske dokaze, podal v svoji trditveni podlagi toženec sam in tudi predložil vse dokazne listine.

Sklep o začetku postopka osebnega stečaja, sklep o končanju postopka osebnega stečaja in sklep odpustu obveznosti (priloge B1, B5 in B6) je predložil v spis toženec sam, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje uradoma pridobilo prav te listine.

V točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je te listine sodišče prve stopnje v dokaznem postopku vpogledalo, iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 9. 2018 pa izhaja, da je bil o tem sprejet ustrezen dokazni sklep.

Glede na obrazloženo je neutemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v nasprotju s podatki v sodnem spisu pritožbena trditev, da se je toženec šele s prejemom sodbe seznanil s pridobljenimi listinami (ki pa jih pritožba niti ne konkretizira) in da o teh dokazih sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa.

6. Na podlagi podatkov v sodnem spisu pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnik ni prerekal toženčeve trditve o dejstvu, da tožnik v stečajnem postopku ni priglasil terjatve, ki je predmet te pravde in da o tej terjatvi v stečajnem postopku ni bilo odločeno. Tožnik je v svoji prvi pripravljalni vlogi prerekal le pravno naziranje toženca, podano v toženčevi prvi pripravljalni vlogi, v kateri je navedel svoje pravno stališče, da tožnik ne more več karkoli terjati od toženca, oziroma ne more svoje pravice več sodno uveljavljati, ker o njej ni bilo odločeno v stečajnem postopku.

S pritožbo pa ni izpodbijana sicer materialno pravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da odpust obveznosti dolžnika za nastale terjatve upnikov do 25. 2. 2014 ne učinkuje za vtoževano tožnikovo odškodninsko terjatev iz naslova povrnitve škode, ki jo je toženec povzročil tožniku s kaznivim dejanjem, ker odpust obveznosti za takšne terjatve ne učinkuje (408. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZPFPPIP).

V postopku osebnega stečaja lahko upnik kadarkoli do konca postopka osebnega stečaja prijavi terjatev, če pa je sploh ne prijavi, pa njegova terjatev ne preneha (drugi odstavek 382. člena, četrti odstavek 396. člena in 408. člen ZFPPIPP).

7. S tem, ko je sodišče prve stopnje samo zbralo dokaze o razdaljah med kraji, ki jih je tožnik navajal kot relacijo toženčevega zasledovanja, katerih pa toženec ni prerekal in časovno oddaljenostjo med njimi ter s tem ugotovilo trajanje tožnikovega strahu zaradi toženčevega ravnanja v času deset minut in ne v času petnajst minut, kot je izpovedal tožnik, je ravnalo v toženčevo korist. Toženec se v tem delu pritožuje v lastno škodo, očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni.

8. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da se je močno prestrašil zaradi toženčevega ravnanja, ko je ta s puško z nabojem v cevi nameril v njegovo vozilo in da se je strah še stopnjeval in povečeval, ko ga je toženec s svojim vozilom zasledoval in mu nato, ko ga je dohitel ter se ustavil, ponovno grozil, da ga bo ubil.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je s takimi trditvami bil zatrjevan hud primarni strah zaradi toženčevega ravnanja in da sekundarni strah ni bil zatrjevan. Tožbene trditve o obstoju primarnega strahu so po presoji pritožbenega sodišča tudi dovolj konkretizirane, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da tožnik ni podal ustreznih trditev o obstoju primarnega strahu.

9. Glede na ugotovljeno toženčevo ravnanje pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da se je tožnik zaradi takega ravnanja toženca utemeljeno zbal za lastno življenje, da je intenziteta tega strahu bila tolikšna, da je vplivala na tožnikovo duševno ravnovesje in da kljub kratkotrajnosti - ugotovljeno trajanje hudega primarnega strahu 10 minut - utemeljuje prisojo denarne odškodnine in to v višini dveh povprečnih plač. Pritožbeno sodišče glede na ugotovljene okoliščine o nastanku škodnega dogodka z ugotovljenim potekom in ravnanjem toženca, kot ga je tožnik tudi zatrjeval, ne dvomi v materialno pravno pravilnost presoje sodišča prve stopnje tako o obstoju te oblike pravno priznane nematerialne škode kot tudi, da je prisojeni znesek pravična denarna odškodnina (179. člen OZ). Grožnja z v tožnika (in ostale sopotnike v njegovem avtomobilu) naperjeno puško na javni cesti, zasledovanje z avtomobilom in ponovna grožnja s smrtjo je brez dvoma psihično nasilen in travmatičen dogodek, zaradi katerega je tožnik trpel hud primarni strah v času grožnje in zasledovanja ter ponovne grožnje, vse v trajanju deset minut, zato je prisojen znesek ustrezno denarno zadoščenje za tožnikov prestani strah.

10. Če bi toženec pozorno prebral obrazložitev izpodbijane sodbe, bi ugotovil, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo le odškodnino za prestan primarni strah. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni opravičen do odškodnine za prestan sekundarni strah, pritožbeno izpostavljena odločba VSL I Cp 2385/2010 pa ni primerljiva z obravnavano zadevo.

Pritožba ni izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine.

11. Glede na obrazloženo izpodbijana sodba ni obremenjena s pritožbeno očitanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo obstoja drugih tistih kršitev, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

12. Pravno relevantna dejstva o protipravnem ravnanju toženca, ki je vzrok za nastalo tožnikovo škodo in o toženčevi krivdni odgovornosti ter o obstoju same te škode je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 131. člena in 179. člen OZ), zato pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).