Appeal granted; appeal court quashes first instance judgment and remands case for new trial due to incomplete fact-finding on fraud.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Tožničin opis historičnega dogodka - da je bila zaradi usklajenega delovanja organizirane skupine ljudi nemočna, ostala brez stanovanja in kupnine, da nima možnosti živeti drugje - presega zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 49. člena OZ, ki predvideva izpodbojnost pravnega posla zaradi prevare. Takó opisan historični dogodek se ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz 86. člena OZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek:

- zaradi ugotovitve ničnosti dveh prodajnih pogodb (prvo je tožnica sklenila s prvo toženko 17. 4. 2013, drugo pa prva toženka z drugim tožencem dne 20. 3. 2015) in neveljavnosti na osnovi teh pogodb izvedenih vpisov lastninske pravice;

- zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - vpisa lastninske pravice na stanovanju na tožnico (I. točka izreka). Zavrnjen je tudi podredni zahtevek, s katerim tožeča stranka - zaradi prevare - zahteva razveljavitev prvo navedene prodajne pogodbe, ugotovitev ničnosti druge prodajne pogodbe, ugotovitev na njuni podlagi izvedenih vpisov ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 2.809,00 EUR in drugo toženi stranki v višini 784,00 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne soglaša z ugotovitvijo, da ni pojasnila, zakaj je bila tožnica od podpisu pogodbe nemočna. Navedla je, da se je vse odvijalo zelo hitro in v zanjo skrajno nejasnih okoliščinah. Peljali so jo k notarju; deležna je bila napačnih informacij o pravnem poslu.

Tožnica je zato mislila, da bo šla A. za poroka. Nato ji je bilo v notarski pisani predstavljeno, da bo dolg A. A. zavarovan s hipoteko na njenem stanovanju. Pri notarju se je posel sklepal tako, da je bila tožnica nekakšna opazovalka. Scenarij je bil v naprej določen in pripravljen s strani A. A., B. B., prve toženke; nezanemarljive vloge pa ni odigral niti C. C. Tožnica je navedla, da so ji bile listine zgolj na hitro pomoljene pod nos v podpis brez potrebnih pojasnil. Zato tudi notar svojega dela ni opravil v skladu z določili Zakona o notariatu.

S prevaro je izkazana nemoralnost, ki kaže na ničnost posla. Prevara je torej razlog za ugotovitev ničnosti. Ne soglaša z zaključkom, da je 50.000,00 EUR primerna kupnina za stanovanje, veliko 50 m2 v centru Ljubljane; tudi če je bilo potrebno obnove. Sicer pa kupnine tožnica sploh prejela ni. Denar je romal direktno v roke A. A. Tožnica je tako ostala brez stanovanja in brez kupnine. Tožničina starost 78 let sama po sebi res ne izkazuje nemoralnosti posla, je pa pomembna okoliščina. Tožnica res ni opravilno nesposobna, je pa njena starost vplivala na težje razumevanje dogajanja in ravnanje vpletenih.

Iz tožničinega zaslišanja je mogoče razbrati, da se ji leta poznajo (počasno razmišljanje, težje razumevanje). Nemoralno je prevarati táko osebo. Tožnica nikoli ni želela prodati svojega stanovanja, saj ji nudi streho nad glavo. S tožničino izpovedbo je ovržena izpoved C. C., da je tožnica stanovanje prodajala zaradi odhoda v dom starostnikov. Izkazano je, da so se vsi udeleženci nemoralnega posla poznali in da je tožnica žrtev. Nihče od njih ni ravnal dobroverno. Vsi so imeli namen izkoristiti nemočno tožnico, kar je zavržno in nemoralno, ima pa tudi znake kaznivega dejanja.

Po zaključku preiskave je Policijska postaja vložila kazensko ovadbo zaradi goljufije. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica pri notarju nervozna in zato ni spremljala dogajanja. S tožnico je manipuliral tudi C. C. Odpeljal jo je na davčno upravo, kjer naj bi podpisala vlogo za odmero davka ter plačala davek na promet nepremičnin. Tožnica davka ni plačala. Njena navzočnost je bila potrebna samo zaradi njenega podpisa. Tudi v tem primeru je bil tožnici prikrivan resničen razlog obiska davčne uprave. Pri zapisu tožničine ustne kazenske ovadbe gre za očiten lapsus.

Tožnica policistu ni izjavila, da je bila seznanjena, da se bo opravil prepis lastništva. Nenavadno je, da sodišče tožnici tega ni verjelo, vse drugo pa ji je verjelo. Zato, ker je A. A. večkrat poslala po 500,00 EUR in tožnici obljubljala, da bo dobila stanovanje nazaj, je tožnica mislila, da da se bo znebila hipoteke. Z najemno pogodbo se je prikrivalo plačevanje posojila. Tožnica je po tem, ko je A. prenehala plačevati, dejansko plačevala dolg in ne stanarine. Najemno pogodbo je tožnica podpisala v strahu, da bo stanovanje prodano, če dolg A., za katerega je bilo zastavljeno, ne bo plačan.

Šlo je za očitno prevaro, v kateri je pošteno ravnala samo tožnica. Zaradi sistematične prevare tožnica do pomladi 2015 ni imela pojma o tem, da je svoje stanovanje odsvojila. Odločitev označuje za neživljenjsko in nepravično ter nevzdržno.

3. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta na pritožbo odgovorili. Drugi toženec opozarja na zmedenost tožničinih trditev, saj tožnica enkrat govori o lastni zmoti, drugič o prevari. Tožnica sama trdi, da je posel sklenila z namenom pomagati znanki A. Stanovanje bi bilo prodano tudi, če bi ga tožnica zastavila, saj kot porok dolga ni sposobna vrniti. Kazenska ovadba na zadevo nima vpliva. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Prva toženka nasprotuje pritožbeni trditvi, da je bila tožnica v notarski pisarni samo opazovalka. Ni izkazano, na kakšen način naj bi bila spravljena v zmoto in katere okoliščine so bile tiste, ki naj bi vplivale na njeno domnevno okrnjeno voljo. Volja pogodbenih strank je bila navzven zaznavna. Tožnica je na obravnavi ustvarila vtis urejene gospe, ki svojih let ne kaže. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločalo s sodbo II Cp 1807/2017 z dne 10. 1. 2018. Pritožbo je zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko odločitev. V revizijskem postopku – s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 1019 – je bila drugostopenjska sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču druge stopnje v novo sojenje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 10/2017, v nadaljevanju ZPP-E). Postopek pred Višjim sodiščem se zato na podlagi 125. čl. ZPP-E nadaljuje po določbah ZPP, veljavnih do začetka uporabe ZPP-E.

7. S primarnim tožbenim zahtevkom tožnica uveljavlja ničnost v obliki notarskega zapisa sklenjenih pogodb ... z dne 17. 4. 2013 (prodajalka tožnica, kupovalka prva toženka) in ... z dne 20. 3. 2015 (prodajalka toženka, kupec toženec). Zatrjuje, da je zaradi usklajenega delovanja tožencev, B. B. in A. A. proti svoji volji ostala brez stanovanja – zaradi prevare s strani vseh vpletenih je izgubila svoj edini dom. Trdi, da je bila v času sklenitve prodajne pogodbe stara 78 let, nima potomcev in bližnjih sorodnikov, živi sama. Zaradi usklajenega delovanja organizirane skupne je bila nemočna, ostala brez stanovanja in kupnine, nima možnosti živeti drugje. Tožničin opis historičnega dogodka presega zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 49. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predvideva izpodbojnost pravnega posla zaradi prevare. Upoštevati je treba, da 8. čl. Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP), ki sicer v prvi vrsti ščiti posameznike pred oblastvenimi posegi, državam članicam nalaga pozitivne dolžnosti tudi v horizontalnih razmerjih, torej da učinkovito varujejo posameznikovo pravico do spoštovanja doma. V primeru, ko šibkejši posameznik zaradi preslepitve s strani organizirane skupine ostane brez doma, je ničnostna sankcija tista, ki zagotavlja učinkovito varstvo posameznika. Zato ni mogoče soglašati s prvostopenjskim sodiščem, da razlogi, ki jih je navedla tožnica, kažejo na napako volje, varovano z izpodbojnostjo pravnega posla. Zatrjevane okoliščine utemeljujejo najostrejšo in skrajno sankcijo – ničnost pravnega posla 1 , opredeljeno s prvim odstavkom 86. čl. OZ.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. tožnico držala v zmoti, da bo z dne 17. 4. 2013 sklenjeno pogodbo tožnica stanovanje samó zastavila oz. nastopala kot porok za posojilo. Tožnica pa ne zatrjuje le prevare oz. preslepitve s strani A. A., ampak v tožbi navaja in v več vlogah ponavlja, da je bila žrtev organizirane prevare, pri kateri so poleg A. sodelovali tudi B. B. in oba toženca. V 20. točki izpodbijane sodbe je sicer ugotovljeno, da dogajanja v notarski pisarni – ob overitvi pogodbe z dne 17. 4. 2013 – tožnica ni povsem spremljala, ker je bila nervozna, ni pa razčiščeno delovanje ostalih, ob sestavi notarskega zapisa navzočih udeležencev. Vloga B. B., ki je ob sestavi pogodbe izročil 50.000,00 EUR, je ostala nepojasnjena. Za odločitev bistveno je, komu je B. B. posodil izročenih 50.000,00 EUR, A. A. ali toženki. Toženka trdi, da je bilo posojilo dano njej. Tožnica trdi, da je bil denar izročen A. A. Če denar ni bil izročen kot posojilo, ampak kot kupnina za stanovanje, ki je tožnica ni prejela, so trditve o usklajenem delovanju toženke, B. B. in D. D. (kasnejšega kupca spornega stanovanja - toženca) lahko točne. Pri notarju navzočega nepremičninskega posrednika C. C. tožnica sicer ne povezuje z organizirano zaroto, vendar tožničina trditvena podlaga omogoča tudi ugotavljanje dejstva, ali je vsebino posla tožnici prikrival tudi C. C. To ni izključeno, saj je C. izpoved, da je tožnica pred sklenitvijo spornega posla stanovanje zaradi odhoda v dom ostarelih prodajala, ocenjena za neverodostojno.

9. Ker zaslišanja B. B. ni predlagala nobena od strank, zaslišanje A. pa je v vlogi z dne 27. 5. 2016 predlagano zaradi njenega poznanstva s tožencem, je pomembno vprašanje dokaznega bremena. Materialno dokazno breme ničnosti pravnih poslov je na tožnici. Ker tožnica zatrjuje negativna dejstva (da denarja ni prejela, da ni imela namena sklepati prodajne pogodbe), je pri dokazovanju omejena; negativna dejstva je težavno dokazovati. Zaradi preprečitve dokazne stiske je treba tisti stranki, ki nosi materialno dokazno breme, dokazovanje olajšati. Dejstvo, da je B. B. denar posodil toženki, kar bi kazalo, da gre za klasično posojilno razmerje toženke s posojilodajalcem zaradi pridobitve sredstev za plačilo kupnine, zatrjuje tožena stranka. Vse to utemeljuje uporabo pravil o dokaznem bremenu (215. čl. ZPP) in tudi dokazovanje z indici.

10. Izpodbijana odločitev je razveljavljena, ker dejansko stanje ni v celoti ugotovljeno (355. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče se ni odločilo dokaznega postopka sámo dopolnjevati, ker to ne bi bilo ekonomično. Sodišče prve stopnje, ki je dokazovanje že izvedlo, se lahko odloči, da se zaslišanja strank in prič ne izvede znova; pritožbeno sodišče pa bi bilo zaradi načela neposrednosti prisiljeno dokaze neposredno izvajati (302. čl, 348. čl. in 349. čl. ZPP).

11. V ponovljenem postopku se je potrebno izreči do vloge vseh oseb, ki jim tožnica očita vpletenost v prevaro. Tožnica je poleg prevare s strani A. A. zatrjevala tudi sodelovanje tožencev in B. B. pri prevari. Ker vloga navedenih oseb pri zatrjevani prevari in tožničini preslepitvi ni ugotovljena, za dokazovanje ničnosti pravnega posla pa je odločilna, se bo sodišče prve stopnje moralo izreči tudi o vlogi teh oseb. Sodišče prve stopnje se je v dosedanjem postopku izreklo le o vlogi A. A., odprto pa je ostalo vprašanje, kakšno vlogo so pri preslepitvi tožnice, da stanovanje zastavlja in ne prodaja ter da kupnine ne bo prejela, imeli oba toženca in B. B.. Če bo sodelovanje toženke in B. B. pri prevari potrjeno, je zaradi sodelovanja pri sklepanju druge prodajne pogodbe (z dne 20. 3. 2015) in sorodstvenega razmerja z B. B. treba oceniti tudi toženčevo vlogo pri zatrjevani prevari.

12. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. čl. ZPP.

1 Prvi odstavek 86. čl. OZ se glasi: Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.