Appeal dismissed; plaintiff failed to prove cohabitation for mental anguish damages despite caring for deceased brother.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je nedvomno dokazal, da je zaradi bolezni za brata skrbel in mu izdatno pomagal, vendar je pravno odločilna okoliščina, ki onemogoča zaključek o trajnejši življenjski skupnosti med bratoma, dejstvo, da tudi po njegovi bolezni nista bivala v eni življenjski skupnosti, pač pa tožnik s svojo družino, pokojni brat pa je bival sam. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi bratove smrti.

Tožnik je sam v večjem deležu kot voznik osebnega vozila prispeval k nezgodi (60 %), saj je povzročil nevarno prometno situacijo in huje kršil cestno-prometne predpise s tem, ko je hodil ponoči, izven naselja, po desni strani vozišča (0,9 m od roba) regionalne ceste, pri tem pa je bil oblečen v temna oblačila in ni uporabljal odsevnih teles. Zavarovanec toženke je sicer vozil pravilno, z nižjo hitrostjo od dovoljene, a objektivne odgovornosti tožene stranke ni mogoče v celoti izključiti že zato, ker prisotnost pešca na vozišču, čeprav izven naselja in ponoči, ne more biti v celoti nepričakovana in objektivno nepredvidljiva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se dopusti zvišanje tožbenega zahtevka za znesek 112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 619,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2015 do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki 446,89 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik zoper zavrnilni del 1 in odločitev o stroških postopka, toženka pa izpodbija obsodilni del sodbe. Obe se sklicujeta na vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožnik v pritožbi poudarja, da je pokojni brat trpel za psihično boleznijo in ni bil sposoben skrbeti sam zase. Zanj sta dejansko skrbela tožnik in njegova žena s tem, da sta ga obiskovala in mu prinašala hrano, obleko, osebne potrebščine in ga oskrbovala. Brata sta bila med seboj zelo navezana. Tožnik sicer ni živel v isti hiši kot brat, temveč v soseščini. Sodišče bi moralo upoštevati, da je šlo za specifično situacijo, ko sta tožnik in njegova žena v celoti skrbela za pokojnega brata ter je s tem med bratoma obstajala trajnejša življenjska skupnost in posebna čustvena navezanost.

Glede odgovornosti voznika osebnega vozila za prometno nezgodo pa tožnik meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča in sodne prakse. Da bi bilo ravnanje oškodovanca lahko podlaga za delno razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti, mora biti za odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo. Dokazno breme o tem je na vozniku in ne na pešcu. Tožena stranka dokaznega bremena ni zmogla. Vožnja voznika je neposredno ogrozila pešca in ga prikrajšala za najpomembnejšo vrednoto, za življenje.

Če bi bil voznik dovolj previden in bi upošteval mladost, neizkušenost, noč, težavo z nasproti vozečim vozilom z dolgimi lučmi, bi moral zmanjšati hitrost vozila tako, da bi lahko ustavil. Pritožba še opozarja, da bi voznik pešca na desnem smernem vozišču moral pričakovati, kajti ta del ceste je bistveno varnejši od pasu na levi strani ceste. Če bi voznik prilagodil hitrost vidljivosti in vozil 56 km/h, bi lahko ustavil. Ker tega ni storil, je popolnoma sam odgovoren za povzročitev škodnega dogodka. Podredno, če sodišče ne bi sledilo pritožbi, pa je soprispevek pešca bistveno nižji.

Glede višine materialne škode je sodišče zahtevku tožnika sledilo le v delu, v katerem je predložil račune, pa še v tem delu ne v celoti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi stroške ureditve nagrobnega spomenika in stroške črnine, kot jih je sprva zatrjeval tožnik, saj se je ob izpovedbah zaradi čustvene pretresenosti nekoliko zmedel in povedal, da so bili stroški nekoliko nižji. Upoštevati bi tudi moralo, da je tožnik Pogrebništvu B. plačal preko 1.000,00 EUR in ne le 950,00 EUR po računu ter da je glede na krajevne značilnosti tožnik storitve plačeval na roke in ne po priloženih računih, zato so bili dejanski stroški pogreba višji od priznanih.

Pri odločitvi o stroških postopka je sodišče napačno štelo, da je tožnik uspel le v višini 4 %, saj je spregledalo, da je tožnik po temelju uspel 40 %, toženka pa 60 %. Zato bi mu morala toženka povrniti 210,05 EUR stroškov postopka.

4. Toženka v pritožbi navaja, da sprejema dejanske zaključke sodišča v zvezi z nastankom prometne nezgode in ravnanjem obeh udeležencev, ne strinja pa se s pravno presojo, da za škodo zaradi objektivne odgovornosti voznika v 40 % deležu odgovarja njen zavarovanec. Meni, da so v obravnavani zadevi podani zakonski izključitveni razlogi. Škoda je nastala izključno zaradi dejanja pešca, ki ga zavarovanec kot imetnik nevarne stvari ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. V kolikor bi sodišče presodilo, da ni podanih razlogov za izključitev odgovornosti njenega zavarovanca, pa je prispevek pešca potrebno določiti vsaj v 80 % deležu, saj je z načinom hoje po cestišču na cesti izven naselja, ker je hodil po napačni strani, oblečen v črna oblačila, brez odsevnih teles, na oddaljenosti 0,9 m od roba ceste, sam povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je do prometne nesreče tudi prišlo.

5. Tožnik in toženka na pritožbi nasprotne stranke nista odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Med pravdnima strankama je naprej spor o tem, ali lahko tožnik zahteva od tožene zavarovalnice denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (svojega brata A. A.). Tožbo opira na določbo tretjega odstavka 180. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri je takšno odškodnino mogoče prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim obstajala trajnejša življenjska skupnost.

8. Pravnega standarda trajnejše življenjske skupnosti med brati in sestrami pravna teorija 2 ne razume zgolj kot stalno skupno življenje. Zato je ta predpostavka lahko podana, čeprav je npr. prizadeti brat ali sestra prebival med tednom v drugem kraju zaradi dela ali šolanja ali je bil celo v zdravstveni ustanovi. Bistveno pa je, da si brat ali sestra ne ustvari samostojnega življenja v kakšni drugi življenjski skupnosti, ki je ločena od prejšnje. Če gre za tak primer, pravice do odškodnine po tretjem odstavku bratje in sestre nimajo, pa čeprav so bili v tesnih vsakodnevnih stikih, ki jih je med drugim zaznamovala tudi izdatna medsebojna pomoč. Tudi v sodni praksi je pri uporabi tretjega odstavka 180. člena OZ uveljavljeno stališče, da stalno skupno bivanje bratov in sester sicer res ni pogoj za obstoj trajnejše življenjske skupnosti, vendar za takšno skupnost ne gre v primeru, ko se je eden od bratov ali sester odselil zato, ker si je ustvaril samostojno življenje v okviru druge življenjske skupnosti, ločene od prejšnje. Tisti, ki si ustvari lastno družino, že po naravi stvari praviloma ne živi v trajnejši življenjski skupnosti z brati in sestrami, kljub ugotovljeni čustveni navezanosti in medsebojni pomoči. 3

9. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče na podlagi izpovedi tožnika in njegove žene ugotovilo, da je tožnikov pokojni brat po smrti staršev živel sam v lastni hiši, medtem ko se je tožnik že mnogo prej odselil in si ustvaril svojo življenjsko oziroma družinsko skupnost z ženo in otrokoma. Zaradi bolezni pokojnega brata pa mu je moral v zadnjem obdobju pred njegovo smrtjo v večji meri pomagati. Po trditvah tožnika in njegove žene sta pokojnega pogosto obiskovala na domu in skrbela za njegovo prehrano in oblačila, kolikor se je pač dalo, ker ni bil sposoben skrbeti zase, hkrati pa je pomoč zavračal.

10. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost materialnopravnega zaključka, da med tožnikom in njegovim pokojnim bratom ni obstajala trajnejša življenjska skupnost v smislu določbe tretjega odstavka 180. člena OZ. Pritožba poudarja, da bi moralo sodišče upoštevati specifično situacijo, do katere je prišlo, ker je pokojni brat tožnika po smrti očeta duševno zbolel in je bil zato povsem odvisen od pomoči in nege tožnika in njegove žene pri hranjenju in vzdrževanju osebne higiene, pri čemer je bila tožnikova žena celo postavljena za njegovo skrbnico za poseben primer glede upravljanja in razpolaganja z denarjem. Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru, tudi ob upoštevanju, da je tožnik pogosto skrbel za brata, ki je bival v soseščini, še vedno zgolj za pomoč, četudi je bila v okoliščinah tega primera dana v večji meri in bolj pogosto, kot bi bilo to običajno med bratoma. Tožnik je nedvomno dokazal, da je zaradi bolezni za brata skrbel in mu izdatno pomagal, vendar je pravno odločilna okoliščina, ki onemogoča zaključek o trajnejši življenjski skupnosti med bratoma, dejstvo, da tudi po njegovi bolezni nista bivala v eni življenjski skupnosti, pač pa tožnik s svojo družino, pokojni brat pa je bival sam. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi bratove smrti.

11. Glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek, je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljene okoliščine škodnega dogodka pravilno ocenilo, da je pokojni brat tožnika sam prispeval 60 % k nezgodi, zato je zavarovanec toženke odgovoren za 40 % zahtevane premoženjske škode zaradi povračila pogrebnih stroškov. To odločitev izpodbijata obe pravdni stranki, tožnik s trditvijo, da je šlo za popolno oziroma vsaj pretežno odgovornost zavarovanca toženke, medtem ko toženka trdi, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja pokojnega brata tožnika, podredno pa, da je njegov prispevek potrebno določiti vsaj v 80 % deležu.

12. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo sledeče okoliščine prometne nezgode, v kateri sta bila udeležena brat tožnika kot pešec ter zavarovanec toženke kot voznik osebnega vozila: brat tožnika je 29. 9. 2014 ponoči hodil po desni strani smernega vozišča regionalne ceste iz smeri Ž. proti Z. in sicer 0,9 m od desnega roba vozišča; vanj je s prednjim desnim delom vozila trčil zavarovanec toženke s hitrostjo okoli 63 km/h, na cesti pa je hitrost omejena na 90 km/h; pešec je bil na cesti slabo opazen, ker je bil oblečen v temna oblačila, pri hoji pa ni nosil odsevnega ali svetlečega telesa; voznik pešca ni mogel opaziti, vozil je z zasenčenimi lučmi, ob tem pa so ga zaslepile luči nasproti vozečega vozila; vozilo bi lahko ustavil do mesta trka, če bi vozil s hitrostjo 56 km/h ali če bi se z vozilom pomikal v levo za 1,5 m.

13. Odškodninska odgovornost voznika avtomobila je v razmerju do pešca objektivna, kot pravilno ugotavlja kot izhodišče prvostopenjsko sodišče, saj je treba premikajoče se motorno vozilo v odnosu do pešca šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ). Objektivno odgovorni imetnik nevarne stvari se v tem razmerju lahko v celoti razbremeni odgovornosti le, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Vendar pa je imetnik odgovornosti deloma prost, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Glede na ugotovljene okoliščine dogodka je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je tožnik sam v večjem deležu kot voznik osebnega vozila prispeval k nezgodi (60 %), saj je povzročil nevarno prometno situacijo in huje kršil cestno-prometne predpise s tem, ko je hodil ponoči, izven naselja, po desni strani vozišča (0,9 m od roba) regionalne ceste, pri tem pa je bil oblečen v temna oblačila in ni uporabljal odsevnih teles. Zavarovanec toženke je sicer vozil pravilno, z nižjo hitrostjo od dovoljene, a kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, objektivne odgovornosti tožene stranke ni mogoče v celoti izključiti že zato, ker prisotnost pešca na vozišču, čeprav izven naselja in ponoči, ne more biti v celoti nepričakovana in objektivno nepredvidljiva. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopenjskega sodišča v obravnavani zadevi tudi skladna s primerljivo sodno prakso. 4

14. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da zavarovanec tožene stranke ob tem, ko je sam pravilno vozil z zasenčenimi lučmi in ga je zaslepilo nasproti vozeče vozilo z dolgimi lučmi, pešca na vozišču pred trkom ni mogel opaziti. Pritožbene trditve tožeče stranke, da je nasproti vozeče vozilo zagotovo pešca dovolj osvetlilo in da je zato sklicevanje na zaslepitev napačna, je pritožbena novota, ki v pritožbenem postopku ni dopustna, priložena literatura Fakultete prometnih znanosti v ... pa je nov dokaz, ki v pritožbenem postopku prav tako ni dopusten (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o delni zavrnitvi zahtevka za plačilo pogrebnih stroškov. Tožniku je sodišče v celoti priznalo povračilo stroškov Pogrebne službe B. v višini, kot jih je utemeljil z računom v višini, kot izhajajo iz računa, saj tožnik ni dokazal, da bi jim plačal višji znesek. Pritožba s trditvami o upoštevanju krajevnih značilnosti plačevanja "na roke" in ne po priloženih računih, pravilnosti odločitve ne more omajati. Odločitev o stroških ureditve nagrobnega spomenika je sodišče oprlo na izpovedbo tožnika in jo podrobno obrazložilo, enako kot tudi strošek za nakup pogrebnih oblačil (strošek črnine). Da bi bili dejanski stroški pogreba pokojnega brata tožnika višji od prisojenih, že glede na izpoved tožnika ni dokazano.

16. Tudi odločitev o stroških postopka je pravilna in v skladu z določbo 154. člena ZPP, pritožba tožnika v tem delu pa neutemeljena. Tožnik je po višini uspel le s 4 % svojega tožbenega zahtevka. Pristop ugotavljanja uspeha ločeno "po temelju" in "po višini" sodna praksa uporablja le v tistih primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja odškodninske terjatve nastali nesorazmerni stroški (npr. zaradi dokazovanja z izvedenci, zasliševanja večjega števila prič ipd.), do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Prvostopenjsko sodišče je ob soglasju strank pri ugotavljanju podlage odškodninske odgovornosti uporabilo izvedensko mnenje iz kazenskega postopka. Zato v tej zadevi ni razlogov za ločeno obravnavanje uspeha postopka po temelju in višini.

17. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

18. Ker s pritožbo nista uspeli, pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 V pritožbi sicer navaja, da se pritožuje zoper "celotni sklep in sodbo", vendar iz nadaljnje obrazložitve pritožbe jasno izhaja, da ne izpodbija odločitve v sklepu o spremembi tožbe, niti ne obsodilnega dela sodbe.

2 Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Komentar dr. D. Jadek Pensa k 180. členu.

3 Primerjaj VS RS II Ips 79/1997, II Ips 406/2007, VSL III Cp 3050/2010, II Cp 3490/2013.

4 VS RS II Ips 992/2008, II Ips 32/2009, II Ips 18/2013 ter pravno mnenje občne seje VSS 29. in 30. 6. 1987.