Court reclassifies assault as minor injury due to single incident failing violence definition.

I. Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega S.V. se po uradni dolžnosti izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

- v opisu kaznivega dejanja v prvi vrsti opisa besedilo "z drugim grdo ravnal in ga s tem spravljal v podrejen položaj ter ga pri tem" nadomesti z besedo "drugega", v enajsti in dvanajsti vrstici opisa pa besedilo "ki se je počutila ogroženo in prestrašeno" črta;

- v zakonski označbi kaznivega dejanja le-to zakonsko označi kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1;

- v odločbi o pogojni obsodbi pa tako, da se obdolžencu na podlagi prvega odstavka 122. člena KZ-1 določena kazen zniža na 4 (štiri) mesece zapora, preizkusna doba pa skrajša na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev.

II. Sicer se pritožba obdolženčeve zagovornice kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, dasiravno je iz spisovnih podatkov videti, da je šlo pri konkretnem dogodku le za enkratno dejanje oz. je do konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišlo le kritičnega večera, ne pa tudi že prej. Sodna praksa se je postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas, oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče razbrati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega kaznivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.

Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je oškodovanki poškodbe prizadejal prav obdolženec in to najprej s prerivanjem, zaradi česar je oškodovanka najprej padla na razbito steklovino oz. razbite kozarce in pepelnik, zatem pa še s tem, ko je obdolženec oškodovanki D.Č., ko je slednja hotela vstati, to preprečeval s tem, da jo je še dvakrat porinil na tla, kar je trajalo vse do trenutka, ko sta dva gosta lokala obdolženca odstranila s kraja. Zato je podano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.V. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru te sankcije opominjevalne narave pa mu na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V stroškovnem delu izreka je sodišče obdolžencu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 251,58 EUR in ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje obdolženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenega varovanca obtožbe oprosti, ker ni dokazov, da bi storil obravnavano kaznivo dejanje.

3. Pritožba obdolženčeve zagovornice je neutemeljena, je pa bilo izpodbijano sodbo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Ob reševanju pritožbe obdolženčeve zagovornice in ob preizkusu izpodbijane sodne odločbe v luči določbe 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v škodo obtoženca zagrešilo kršitev kazenskega zakona, na kar je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, dasiravno je iz spisovnih podatkov videti, da je šlo pri konkretnem dogodku le za enkratno dejanje oz. je do konflikta med obdolžencem in oškodovanko prišlo le kritičnega večera, ne pa tudi že prej.

Sodna praksa se je postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem dejanju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas, oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče razbrati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega kaznivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča.

Je pa prvostopenjsko sodišče zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanka zaradi obdolženčevega početja utrpela več vreznin na desni goleni, udarnino leve goleni in več modric po levi nadlahti, zaradi česar je bila začasno okvarjena in oslabljena njena desna in leva golen in leva nadlaht, njena zmožnost za delo je bila zaradi tega petdeset dni zmanjšana, začasno pa je bila zaradi vidnih modric in ran na nogi prizadeta njena zunanjost, zaradi bolečin, spremenjene zunanjosti in zmanjšanih delovnih aktivnosti pa je bilo začasno okvarjeno tudi njeno zdravje.

Dokazni postopek je postregel z gotovo ugotovitvijo, da je oškodovanki navedene poškodbe prizadejal prav obdolženec in to najprej s prerivanjem, zaradi česar je oškodovanka najprej padla na razbito steklovino oz. razbite kozarce in pepelnik, zatem pa še s tem, ko je obdolženec oškodovanki D.Č., ko je slednja hotela vstati, to preprečeval s tem, da jo je še dvakrat porinil na tla, kar je trajalo vse do trenutka, ko sta dva gosta lokala obdolženca odstranila s kraja. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 stori, kdo koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje.

Upoštevaje prepričljive dejstvene sklepe prvostopenjskega sodišča o vrsti, teži in načinu nastanka poškodb pri oškodovanki, temelječe predvsem na izvedenskem mnenju dr. B.K., je tedaj na dlani, da je slednja utrpela lahke telesne poškodbe, ki so nedvomno posledica obdolženčevega ravnanja, tako, kakor sta to prepričljivo opisali oškodovanka sama in priča J.L.Č., delno pa tudi priča M.M.. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, medtem, ko je za kaznivo dejanje nasilništva po drugem odstavku 296.

člena KZ-1 predpisana kazen zapora do treh let. Sprememba pravne označbe kaznivega dejanja se tako mora odraziti tudi v spremembi izpodbijane sodbe v odločbi o pogojni obsodbi, zaradi česar je pritožbeno sodišče, ob upoštevanju vseh okoliščin, relevantnih za odmero kazenske sankcije, ki jih je prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, obdolžencu določeno kazen znižalo na štiri mesece zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto in pol. Upoštevaje vse zgoraj navedeno je bilo po uradni dolžnosti potrebno spremeniti tudi opis obravnavanega kaznivega dejanja, tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe.

5. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba obdolženčeve zagovornice neutemeljena. Pritožnica predvsem meni, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke, pri čemer pa naj nebi upoštevalo, da je oškodovanka že pred obravnavanim dogodkom do obdolženca gojila določene zamere, da naj bi bila oškodovanka nesramnega in možatega vedenja in naj bi bila tudi istospolno usmerjena, kar pa so vse okoliščine, ki na same dejstvene ugotovitve o odločilnih dejstvih obravnavanega kaznivega dejanja ne morejo vplivati. Kolikor pa skuša zagovornica s tem prikazati, da je priča J.L.Č. izpovedovala tako, kakor je in potrdila oškodovankino izpovedbo, vse iz strahu pred oškodovanko, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so te pritožbene navedbe tolikanj posplošene, da dejstvenih sklepov prvostopenjskega sodišča omajati ne morejo, pa tudi sicer je povsem neživljenjsko in skregano z zdravo logiko, da bi se priča družila in hodila z nekom, ki se ga boji, na pijačo.

6. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih drugih nepravilnosti ni pokazal, v posledici česar je bilo, upoštevaje vse zgoraj navedeno, izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je videti iz izreka.

7. Odločitev pritožbenega sodišča je v korist obdolženemu S.V., zato izrek o stroških pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.