Appeal dismissed; Slovenian court lacks jurisdiction over ski resort injury case under Rome II Regulation.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V skladu s prej citirano uredbo, po kateri se tožba v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti vloži pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, je po mnenju prvega sodišča treba za državo, v kateri je nastala škoda, šteti Italijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da za odločanje o sporu ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije (I. točka izreka), zato je tožbo zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki v pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbena razloga kršitev pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Poudarja, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, ko je vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek, že razsodilo, da je za odločanje podana pristojnost slovenskega sodišča. Odločitev glede pristojnosti zoper toženko je tako pravnomočna.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču, vendar pred drugega sodnika. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sprejelo odločitev, da ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije za odločanje v sporu (I. točka izreka), zato je tožbo zavrglo (II. točka izreka). Svojo odločitev je sprejelo na podlagi naslednjega dejstvenega substrata:

- tožnik se je leta 2012 poškodoval na smučišču v Italiji, kjer je utrpel več hudih telesnih poškodb, v Udinah pa je bil operiran;

- tožbo zoper toženca – upravljalca smučišča je vložil 3. 10. 2016.

6. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na Uredbo (EU) št. 1215/2012, ki v uvodnih izjavah napotuje na čim bolj predvidljiva pravila o pristojnosti, ki morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. V skladu s prej citirano uredbo, po kateri se tožba v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti vloži pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka, je po mnenju prvega sodišča treba za državo, v kateri je nastala škoda, šteti Italijo. Glede na Uredbo (ES) št. 864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II), ob upoštevanju sodbe C – 350/14 z dne 10. 12. 2015 Sodišča EU, v kateri je govora o kraju neposredne škode kot upoštevni navezni okoliščini za določitev prava, je treba v danem primeru uporabiti italijansko pravo.

7. Pritožbeno sodišče zgoraj izpostavljenim argumentom v celoti pritrjuje. Pritožba jim niti ne oporeka, marveč le zmotno meni, da je odločitev glede pristojnosti že pravnomočna.

8. Pritožbeno sodišče v sklepu I Cp 2219/2017 z dne 18. 4. 2018 ni odločilo, da je podana pristojnost slovenskega sodišča. Odločitev prvega sodišča o nepristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v konkretnem sporu je bila potrjena le glede druge toženke (zavarovalnice), glede prvega toženca (upravljalca smučišča) pa je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Kljub napotilu po meritorni obravnavi zadeve zoper prej navedenega prvega toženca, je imelo prvo sodišče dolžnost in pooblastilo, da skladno z določbo 17. člena oz. 18. člena ZPP pazi na pristojnost in ob upoštevanju vseh relevantnih, prej izpostavljenih predpisov, ugotovi, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana.

9. Pritožbeno sodišče je v prej citiranem sklepu izhajalo predvsem iz dejstva, da je tožnik ustrezno odpravil tožbeno pomanjkljivost glede označbe prvega toženca. Dopustnost tožbe zoper slednjega je presojalo le z navedenega vidika, saj je bilo v tej smeri tudi zamejeno s pritožbenimi navedbami. Sodišče prve stopnje pa je v nadaljnjem postopku – skladno z določbo 18. člena ZPP – opravilo širšo presojo in je na podlagi Uredbe Rim II in Uredbe št. 1215/2012 ugotavljalo, katero pravo je v danem primeru treba uporabiti kot tudi pristojnost sodišča.

10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje zaključku prvega sodišča, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča, kar je prvo sodišče prepričljivo – tudi s sklicevanjem na aktualno sodno prakso Sodišča EU – pojasnilo v točkah 11 – 15 izpodbijanega sklepa.

11. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

12. Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženca pa ni v bistvenem pripomogel k presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, nosi sam.