Administrative court dismisses lawsuit for procedural ruling on administrative procedure execution lacking finality.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Ker izpodbijana odločba vsebuje odločitev procesne narave, ki se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega upravnega postopka, in ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari v inšpekcijskem postopku, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njo postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni obnovljen, ustavljen ali končan.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero je toženka odpravila sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-3290/2016-59 z dne 1. 6. 2018. Z navedenim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor odločil, da se vlogi za prekinitev inšpekcijskega postopka v zvezi z rekonstrukcijo gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ... ki se vodi zoper tožnika kot inšpekcijskega zavezanca, ugodi in se postopek prekine do rešitve sodnega spora glede določitve meje (1. točka izreka) ter ugotovil, da v tem postopku niso nastali stroški (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je za uporabo 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki določa inšpekcijske ukrepe v primeru nelegalne gradnje, bistveno, ali ima investitor gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta, za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, zato vprašanje, ali stoji gradnja, ki je predmet inšpekcijskega postopka, na zemljišču v lasti investitorja ali ne, za uporabo te določbe ni pravno pomembno. Mejni spor tako ne vpliva na inšpekcijsko ukrepanje po 152. členu ZGO-1, zato vprašanje določene meje ni predhodno vprašanje in za prekinitev postopka ni zakonske podlage.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je v obravnavani zadevi sporno sodelovanje stranskega udeleženca v predmetnem inšpekcijskem postopku. Če se predmetna nepremičnina ne nahaja na zemljišču v lasti stranskega udeleženca, namreč slednji nima pravnega interesa za sodelovanje v tem postopku. Vendar pa, ker je lega objekta na zemljišču sporna, se o tem vodi sodni postopek ugotovitve meje. Bistvena je torej določitev poteka domnevno sporne meje in v tej posledici ugotovitev, ali je sporna gradnja delno na nepremičnini v lasti stranskega udeleženca ali ne. Pri presoji upravičenosti izdaje prvostopenjskega sklepa gre tako za vprašanje, ali v postopku lahko sodelujejo osebe, ki nimajo pravnega interesa. Ker se glede meje nepremičnine, na kateri stoji sporni objekt, vodi sodni spor, je prekinitev inšpekcijskega postopka upravičena in utemeljena, saj bo šele po pravnomočni sodni odločbi jasno, ali ima stranski udeleženec izkazan pravni interes za sodelovanje v predmetnem inšpekcijskem postopku ali ne. Toženka je tako z odpravo sklepa dejansko dovolila udeležbo v inšpekcijskem postopku osebi, ki nima pravnega interesa, in s tem bistveno kršila pravila upravnega postopka. Ker odločilno dejstvo, ali je sporna nepremičnina na zemljišču stranskega udeleženca, ni nesporno in je predmet sodnega postopka, je navedena okoliščina takšne narave, da gre za predhodno vprašanje v tej zadevi in je zato odločitev toženke o odpravi sklepa o prekinitvi inšpekcijskega postopka napačna. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep (pravilno: odločbo) odpravi oziroma podrejeno, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo istemu organu v ponoven postopek, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

5. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je odločba, s katero je toženka odpravila sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-3290/2016-59 z dne 1. 6. 2018, s katerim je Inšpektorat RS za okolje in prostor ugodil vlogi tožnika za prekinitev inšpekcijskega postopka v zvezi z rekonstrukcijo gospodarskega objekta na zemljišču s parc. št. ..., k.o. ... in odločil, da se predmetni postopek prekine do rešitve sodnega spora glede določitve meje ter ugotovil, da v tem postopku niso nastali stroški. S tem pa po presoji sodišča toženka ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka odločanja o glavni stvari v postopku inšpekcijskega nadzora, torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka. Izpodbijana odločba tako ne vsebuje vsebinske odločitve o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi in ne pomeni zaključka odločanja o zadevi, saj se nanaša zgolj na vodenje inšpekcijskega postopka.

7. Ker torej izpodbijana odločba vsebuje odločitev procesne narave, ki se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega upravnega postopka, in ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari v inšpekcijskem postopku, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1 in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njo postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) ni obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče dodaja, da pouk o pravnem sredstvu v izpodbijani odločbi ne more dati tožniku več pravic, kot mu jih daje zakon oziroma ne pomeni, da vloženo pravno sredstvo ni podvrženo procesnim predpostavkam. Sodišče pripominja, da to še ne pomeni, da tožnik za predmetno odločitev sploh ne bi imel pravnega sredstva. Morebitno nepravilnost v zvezi z vodenjem postopka bo namreč lahko uveljavljal v okviru pravnih sredstev zoper končno odločitev o glavni stvari.

8. Ker glede na to izpodbijana odločba ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

9. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

10. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.