Appeal granted; first-instance court ordered to conduct new medical expert examination due to procedural error.

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi s temeljem zahtevka izvesti tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ta dokaz je tožeča stranka predlagala že v tožbi, v pripombah zoper mnenje izvedenca cestnoprometne stroke pa je navedla, da vprašanje o tem, kakšni trki povzročajo telesne poškodbe, ni v domeni izvedenca cestnoprometne stroke in predlagala, da sodišče v zvezi s tem postavi izvedenca medicinske stroke. Po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec medicinske stroke tisti, ki bo lahko, upoštevajoč tudi izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke o tem, kakšne sile so delovale na telo tožeče stranke, kakšna je bila hitrost vozila zavarovanke tožene stranke in sprememba hitrosti vozila tožeče stranke med trkom (ter ostale ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, ki jih bo štel za pomembne iz medicinskega vidika), podal mnenje, ali so zatrjevane poškodbe tožeče stranke nastale oziroma ali so nastale v predmetnem škodnem dogodku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 3.257,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2015 dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške po sodni odmeri. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti nastale pravdne stroške v višini 498,11 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1 ). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izvedenec cestnoprometne stroke v mnenju ugotovil, da je v konkretni zadevi prišlo do naleta s približno hitrostjo 15 km/h. Takoj po izdelavi izvedenskega mnenja je tožeča stranka podala pripombe, da ni na izvedencu cestnoprometne stroke, da ugotavlja, ali so v konkretnem primeru tožniku lahko nastale telesne poškodbe ali ne. Naloga izvedenca je, da na tehničen način ugotovi, za kakšen trk je šlo. Sodišče prve stopnje je tudi glede možnosti nastanka poškodbe očitno sledilo izvedencu cestnoprometne stroke, kar pa je nepravilno. Izvedenec cestnoprometne stroke se ne more opredeljevati ne do vprašanja bolečin, ne do možnosti nastanka poškodbe, ne o nobeni drugi telesni poškodbi. To je izključno v domeni izvedenca medicinske stroke. Nesprejemljiva je navedba izvedenca, ki jo povzema sodišče, da je 24 km/h tista standardna in splošno veljavna meja spremembe hitrosti, do katere trk od zadaj ne povzroča nikakršnih začasnih ali trajnih bolečin ali celo poškodb na izpostavljenih delih telesa. Tako pooblaščencu kot tudi sodišču je iz številnih drugih primerov splošno znana praksa, ko je mejna naletna hitrost 5 km/h, nikakor pa ne 24 km/h. Izvedenec tehnične stroke brez vsakršnega medicinskega znanja podaja zaključke o možnosti nastanka telesne poškodbe. Nesprejemljiva je tudi obrazložitev sodišča v 15. točki obrazložitve sodbe. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči z naletom od zadaj in ni jasno, iz kakšnega razloga bi bil v takšni prometni situaciji lahko sam kriv za nastalo škodo. Ker sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, dejansko stanje pa je nepopolno oziroma nepravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Škodni dogodek je gotovo dokazan, ker ga tožena stranka sploh ni problematizirala. Odprto je ostalo kvečjemu vprašanje vzročne zveze kot element civilnega delikta. Sodišče prve stopnje se v 16. točki obrazložitve sodbe sklicuje na napačen element civilnega delikta, ki naj ne bi bil izkazan.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med strankama ni sporno, da se je zavarovanka tožene stranke kot voznica osebnega vozila Renault Clio pri speljevanju iz bencinskega servisa na Tržaški cesti v Ljubljani dne 23.5.2015 s prednjim delom svojega vozila zaletela v zadnji del vozila tožeče stranke Mercedes 220 B. Sporno med strankama pa je, ali je tožeči stranki kot posledica tega škodnega dogodka nastala škoda. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke, ki je v bistvenem ugotovil, da je vozilo zavarovanke tožene stranke trčilo v vozilo tožeče stranke s hitrostjo 15 km/h, na tožečo stranko so delovali maksimalni pospeški 2,80 g oziroma v povprečju 1,78 g. Ugotovil je tudi, da je po dinamičnih karakteristikah nastal trk majhne intenzitete, sprememba hitrosti med trkom je za Mercedes znašala 7,6 km/h. Pri tem pa je dodal tudi, da bolečine, navedene v anamnezi tožeče stranke, ne morejo biti povezane s trkom glede na to, da je tožnik po svojih besedah sedel v normalnem položaju (gledal je v vzvratno ogledalo) in je bil pripet z varnostnim pasom. Še posebej pa v tem položaju ni mogla nastati poškodba leve strani prsi. Obrazložil je tudi, da je 24 km/h tista standardna in splošno veljavna meja spremembe hitrosti, do katere trki od zadaj ne povzročajo nikakršnih začasnih ali trajnih bolečin ali celo poškodb na izpostavljenih delih telesa.

6. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo v zvezi s temeljem zahtevka izvesti tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke. Ta dokaz je tožeča stranka predlagala že v tožbi, v pripombah zoper mnenje izvedenca cestnoprometne stroke pa je navedla, da vprašanje o tem, kakšni trki povzročajo telesne poškodbe, ni v domeni izvedenca cestnoprometne stroke in predlagala, da sodišče v zvezi s tem postavi izvedenca medicinske stroke. Po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec medicinske stroke tisti, ki bo lahko, upoštevajoč tudi izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke o tem, kakšne sile so delovale na telo tožeče stranke, kakšna je bila hitrost vozila zavarovanke tožene stranke in sprememba hitrosti vozila tožeče stranke med trkom (ter ostale ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, ki jih bo štel za pomembne iz medicinskega vidika), podal mnenje, ali so zatrjevane poškodbe tožeče stranke nastale oziroma ali so nastale v predmetnem škodnem dogodku.

7. Ker sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo, prav tako pa ni pojasnilo, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo (ta dokaz je bil predlagan tudi v zvezi s temeljem zahtevka in ne zgolj v zvezi z njegovo višino), je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila na ta način tožeči stranki odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odst. 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na njeno naravo kršitve postopka ne more (sme) samo odpraviti. Sodišče prve stopnje namreč zaenkrat sploh še ni ugotavljalo dejstev v zvezi z višino zahtevka. V primeru, da bi pritožbeno sodišče po izvedbi dokaza z izvedencem medicinske stroke na pritožbeni stopnji presodilo, da je temelj zahtevka podan, bi prvič na drugi stopnji ugotavljalo dejstva v zvezi z višino zahtevka. S tem bi bila strankama odvzeta možnost pritožbe, postopek na drugi stopnji pa ne bi bil izveden nič hitreje in ceneje, kot če bi postopek dodatno izvedlo sodišče prve stopnje.

8. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede še dokaz z izvedencem medicinske stroke, nato pa ob ponovni presoji vseh dokazov oceni, ali so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. V primeru, da bodo te podane, pa naj izvede postopek še v zvezi z višino zahtevka.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

10. PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami