Social court dismisses appeal for total disability classification due to lack of proven complete loss of work capacity.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je podan zakonski dejanski stan iz 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Ni izkazan zakonski dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. Torej zavarovance, pri katerih gre za popolno izgubo delazmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Takšne spremembe zdravstvenega stanja pa pri tožnici do 21. 6. 2017, ko je bil končan obravnavani upravni postopek, zagotovo niso dokazane.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo upravni odločbi št. ... z dne 21. 6. 2017 in št. ... z dne 22. 11. 2016 (I. tč. izreka), tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko na drugem, fizično lahkem delu, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez pogostih in/ali ponavljajočih prisilnih drž hrbtenice, od 6. 10. 2016 dalje (II. tč. izreka). Hkrati je tožencu odredilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila (III. tč. izreka). Vtoževano razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zavrnilo (IV. tč. izreka).

2. Pritožuje se tožnica zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Navaja le, da je štiri leta neprekinjeno v bolniški, da se vsako leto pojavljajo dodatne diagnoze, da je njeno življenje zelo tvegano, in da je izkoristila vse terapije v A. in pri specialistih. Opravila je 10 dnevno rehabilitacijo v A., kjer je bilo ugotovljeno, da v 6-ih urah ni zmogla delati 3 ure, lepiti vizitk, rezati papirja in je šla večkrat počivat. Sodna izvedenka naj upošteva navedeno, saj bo v nasprotnem obvestila Inštitut A., da ne upošteva njihovih mnenj.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane relativne kršitve procesnega prava, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Delno ugoditvena sodba vsebuje odločilne dejanske in pravilne pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožničino izvajanje poudarja predvsem naslednje.

5. Zgolj zato, ker prvostopenjsko sodišče ni postopalo po 254. členu ZPP in po pridobitvi dopolnilnega pisnega izvedenskega mnenja, za katero ocenjuje, da je jasno, natančno, izčrpno, nedvoumno in celovito, izvedenke ni še neposredno zaslišalo, ni procesne kršitve 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Dokaz z zaslišanjem izvedenke ne bi mogel privesti do drugačne dokazne ocene zdravstvenega stanja, oz. invalidnosti tožnice. Razlogov za zavrnitev dokaznega predloga (4. točka obrazložitve), s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, ne navaja znova. Pritožba v tej smeri ne more biti uspešna.

6. V pisnem izvedenskem mnenju specialistke medicine dela, prometa in športa dr. B.B. z dne 18. 4. 2018 (list. št. 19 - 36), dopolnjenim dne 21. 5. 2018 (list. št. 49 - 51) je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je zaradi sindroma AP, stanja po PTCA LCX, stanja po operaciji adenoma obščitnične žleze in bolečinah v križu zaradi okvare medvretenčne ploščice, tožničina delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Kljub navedenim spremembam zdravstvenega stanja je pri njej še vedno podana preostala delovna zmožnost za lahko fizično delo, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez pogostih in/ali ponavljajočih se prisilnih drž hrbtenice, v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko od 6. 10. 2016 dalje.

7. Izvedenka na podlagi listinske medicinske dokumentacije ter izvida osebnega pregleda ugotavlja, da na invalidnost tožnice, ocenjevane na poklic kuharice, oz. socialne oskrbovalke bolnikov in ostarelih na domu, vplivata dva sklopa zdravstvenih težav. Gre za karidovaskularne spremembe s stanjem po vstavitvi STENT-a na marginalno vejo LCX zaradi stenoze. Operativni poseg ne pride v poštev, niti ni potrebna ponovna koronografija glede na prehodnost preostalih žil. V zvezi z ortopedskimi težavami izvid EMG kaže znake blage kronične okvare v mišicah miotoma L5 levo in RTG hrbtenice začetno spondilartrozo L/S prehoda ob praktično normalnem kliničnem statusu.

Zaradi navedenih zdravstvenih sprememb in zmanjšane učinkovitosti ter vzdržljivosti z izpadom funkcionalnih sposobnosti, ki se po ugotovitvah Centra C. v inštitutu A. 2 ne morejo povrniti, izvedenka ocenjuje, da je zdravljenje tožnice zaključeno do te mere, da je mogoča ocena invalidnosti. Drugače, kot IK II v predsodnem postopku 3 , ugotavlja zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 % in preostalo dela zmožnost za fizično lahko delo v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez pogostih in/ali ponavljajočih prisilnih drž hrbtenice s časovno omejitvijo 4 ure dnevno oz. 20. ur tedensko.

8. V obravnavani zadevi je podan zakonski dejanski stan iz 3. alineje 2. odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 4 (ZPIZ-2), kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Izpodbijani odločbi je v skladu z 2. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 5 (ZDSS-1) utemeljeno odpravilo, tožnico pravilno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti s stvarnimi razbremenitvami in časovno omejitvijo ter toženi stranki odredilo, da v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici, odmeri in izplačevanju delnega nadomestila. Pritožba zoper I., II. in III. točko izpodbijane sodbe ne more biti uspešna.

9. Enako velja za pritožbo zoper zavrnilno IV. tč. izreka izpodbijane sodbe. Že iz predhodno navedenih dejanskih razlogov je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen. Ni izkazan zakonski dejanski stan iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, po kateri je v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. Torej zavarovance, pri katerih gre za popolno izgubo delazmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Takšne spremembe zdravstvenega stanja pa pri tožnici do 21. 6. 2017, ko je bil končan obravnavani upravni postopek, zagotovo niso dokazane.

10. Pritožničine navedbe, da je že dalj časa neprekinjeno v bolniškem staležu, da se vsako leto pojavljajo nove diagnoze, da je izkoristila terapije v A. in pri specialistih, da je njeno življenje „tvegano 6 “ in nekatere druge niso takšne, da bi pogojevale drugačno razsojo zadeve. Morebitno slabšanje zdravstvenega stanja bo seveda lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka.

11. Zaradi obrazloženega je na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017.

2 Poročilo o obravnavi v rehabilitacijskem timu z dne 19. 11. 2015.

3 Mnenje IK II z dne 31. 5. 2016, da invalidnosti še sploh ni mogoče ugotoviti, ker je pri tožnici potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije.

4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.

6 Verjetno mišljeno: “ogroženo“.