Appeal dismissed; missing material statute of limitations bar prevents remedy for missed filing deadline.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Rok za vložitev tožbe je materialni prekluzivni rok. V primeru zamude tega roka ni dopustna vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker instituta vrnitve v prejšnje stanje v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom določen rok za vložitev tožbe, ki ga stranka zamudi, pravica izgubljena, ker preneha po samem zakonu. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 3. 12. 2018.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V pritožbi navaja, da je dne 26. 11. 2018 vložila tožbo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri tem pa je prišlo do pomote, saj je bil na ovojnici pošiljke s tožbo navaden napačen naslov Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in sicer Gregorčičeva 6, namesto Resljeva 14. Zato je pooblaščenec tožnice prejel pošiljko vrnjeno s strani pošte. Iz besedila 116. člena ZPP ne izhaja, da bi bil institut vrnitve v prejšnje stanje uporabljiv le v primerih zamude procesnih rokov, stališče, da ga v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti, pa je nepravilno in nesorazmerno. Sodišče se sklicuje le na judikat VDSS (Pdp 42/2014 z dne 5. 1. 2014), takšna obrazložitev pa ne dosega pravnega standarda obrazložene odločbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodna odločba zaradi pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. Tožeča stranka se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča (sodba II U 139/2010 z dne 15. 6. 2011) ter VDSS, ki je v socialnem sporu Psp 163/2015 zavzelo stališče, da je rok za vložitev tožbe v socialnih sporih, določen v 72. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), procesni rok. Rok za vložitev tožbe v delovnem sporu zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz 200. člena ZDR-1 se po pomenu in posledicah za tožnike vsebinsko v ničemer ne razlikuje od roka za vložitev tožbe v socialnih sporih. Tudi odvetniku se lahko pripeti očitna pisna napaka, zaradi nje pa stranka ne sme nositi posledic izgube pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave RS. V okoliščinah konkretnega primera je potrebno šteti, da je bila tožba vložena dne 26. 11. 2018, ko j bila prvič oddana na pošto priporočeno, ne glede na to, da je zaradi očitne pisne napake v naslovu prišlo dne 3. 12. 2018 do ponovnega pošiljanja iste pošiljke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nikakršnih nasprotij, ustrezno pa je obrazloženo tudi stališče sodišča prve stopnje do pravnega vprašanja, ki je v tej zadevi bistveno. Zato je sklep mogoče preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je rok za vložitev tožbe materialni prekluzivni rok in da v primeru zamude tega roka ni dopustna vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ker instituta vrnitve v prejšnje stanje v primeru zamude materialnega roka ni mogoče uporabiti. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je v primerih, ko je s posebnim zakonom določen rok za vložitev tožbe, ki ga stranka zamudi, pravica izgubljena, ker preneha po samem zakonu. Za tak primer gre v obravnavani zadevi, ko je tožeča stranka zamudila rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Prvostopenjsko sodišče se je pravilno sklicevalo na sodno prakso v zvezi z navedenim vprašanjem, zlasti na sklep VDSS Pdp 42/2014 z dne 5. 2. 2014. V tem sklepu je pritožbeno sodišče ob upoštevanju ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (citirane v 8. točki obrazložitve navedenega sklepa) izrecno navedlo, da institut vrnitve v prejšnje stanje pride v poštev šele od vložitve tožbe dalje in ne že pred tem (v teku roka za vložitev tožbe) ter ga je mogoče uporabiti le za procesne, ne pa za materialne prekluzivne (in zastaralne) roke. V sklepu je tudi poudarilo, da je v teoriji in praksi vseskozi enotno stališče, da je rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 (ter iz 204. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih /Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl - ZDR/, ki vsebuje identičen tekst) materialni prekluzivni rok in da s potekom materialnega prekluzivnega roka pravica preneha. Tudi v eni od odločb VS RS (VIII Ips 92/2009), ki se sicer nanaša na čas, ko je veljal prejšnji ZDR, je bilo izpostavljeno, da zamuda roka za vložitev tožbe, ki je materialni prekluzivni rok, pomeni prenehanje oziroma izgubo pravice same, to pa pomeni, da zaradi značaja tega roka kot prekluzivnega materialnega roka, vrnitev v prejšnje stanje, ki je predvidena le pri zamudi procesnih rokov (prvi odstavek 116. člena ZPP), sploh ne pride v poštev in da tožnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje nikakor ne bi mogel podaljšati roka za vložitev tožbe.

7. Sklicevanje pritožbe na judikate VS RS (sklep VIII Ips 105/2015) ter pritožbenega sodišča, ki se nanašajo na socialne spore, ni utemeljeno. Ureditev roka za vložitev tožbe v socialnih sporih je drugačna od ureditve, ki velja za delovne spore. Rok za vložitev tožbe je tudi po formalnem kriteriju procesni rok, saj je določen v 72. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).